PLANINSKI POHOD NA GORO OLJKO, 733 m

V soboto, 7.11.2009, smo s planinskim krožkom želeli na pohod na Gozdnik, 1090 m, vendar je bila pot prenevarna. Vodniki so se odločili, da gremo na Goro Oljko. Zbrali smo se na šolski avtobusni postaji na Polulah. Z avtobusom smo se odpeljali do OŠ Lava in skupaj z njihovimi pohodniki odšli na Goro Oljko. Bilo nas je 48 učencev, 4 vodniki in 3 učiteljice. Odpeljali smo se do Polzele, potem pa peš naprej do cilja. Vreme je bilo oblačno, vendar brez dežja. Pot je bila mokra in strma, a se nismo vdali. Vmes smo srečali nekaj močeradov. Naučili smo se, če gre močerad po hribu navzgor, bo lepo vreme, če pa navzdol, bo grdo. Končno smo prispeli do koče na Gori Oljki, se okrepčali, narisali v dnevnik mladega planinca in si kupili nekaj spominkov. Na vrhu hriba stoji veličastna cerkev z dvema zvonikoma, katero smo si tudi lahko ogledali. Čas je že bil, da se odpravimo nazaj v dolino do parkirišča. Tam smo počakali avtobus in pojedli iz nahrbtnikov še zadnje sladkarije. Na terenu smo bili 8 ur in varno prispeli v Celje.

Planinski pozdrav, Maša Jurkovšek, 4.a

V sobotnem deževnem jutru (10.10.2009) se nas je na železniški postaji zbralo 21 mladih, pogumnih planincev, dva vodnika in tri učiteljice. Z vlakom smo krenili proti Šentjurju. Čudežno je dež prenehal in iz vlaka smo stopili v prečudovit, očiščen dan. Pot nas je vodila po hribčkih in dolinah proti Resevni, kjer smo se odpočili, pomalicali in nabrali kostanj za kostanjev piknik. Nadaljevali smo do Vrunčevega doma na Svetini in po dobrih šestih urah prispeli do Pečovniške koče. Tam smo se najedli gobjega golaža in se posladkali s pečenim kostanjem.

Metka Irgolič, vodja planinskega krožka

Izleta smo se lotili kljub megleni vremenski napovedi. Še vedno se držimo tistega reka: "Komur v srcu sije sonce ga slabo vreme ne moti":-) In res; popoldan nas je namesto dežja pozdravilo sonce.

Kot je že v navadi, smo se tudi tokrat razdelili v dve skupini. Ena skupina se je skozi Turski žleb podala proti Koroški Rinki (najbolj pridni so osvojili še Tursko goro in Kranjsko Rinko), druga skupina pa se je preko Savinjskega sedla odpravila na Kranjsko kočo na Ledinah. Zopet pa smo se dobili na Okrešlju.

Izleta smo se lotili kljub megleni vremenski napovedi. Še vedno se držimo tistega reka: "Komur v srcu sije sonce ga slabo vreme ne moti":-) In res; popoldan nas je namesto dežja pozdravilo sonce.

Kot je že v navadi, smo se tudi tokrat razdelili v dve skupini. Ena skupina se je skozi Turski žleb podala proti Koroški Rinki (najbolj pridni so osvojili še Tursko goro in Kranjsko Rinko), druga skupina pa se je preko Savinjskega sedla odpravila na Kranjsko kočo na Ledinah. Zopet pa smo se dobili na Okrešlju.