Kondicijsko-spoznavna tura z novimi tečajniki (2023)

Prvotni plan v Julijcih nam je odneslo poslabšanje vremena na zahodu, tako da je smo na brzino preklopili na plan B v lokalnih hribih. Podali smo se na Križevnik iz Robanovega Kota. Nanj smo se povzpeli mimo partizanske bolnišnice, sestopili pa čez Belšekovo planino pod steno Turnice.

Kot je že v navadi, je turo vodil Jager. Tako pri vzponu kot pri sestopu je držal konstanten tempo, ki ni dopuščal pretiranega ustavljanja za malico ipd. Kljub temu so tečajniki stisnili zobe in premagali vse prepreke brez večjega pritoževanja. Le tu in tam se je slišala kakšna pridušena kletvica ;)

Sledila je še večerja v Lučah, kjer so tečajniki enoglasno potrdili, da je bila izbira ture več kot primerna. Hvala Jagru za še eno lepo turo, ki se je sami verjetno ne bi lotili.

Pretekli vikend (15. - 18. junij) se nas je 9 članov (7 članov AO Grmada in dva pridužena) odpravilo na ledeniški tabor v Savojske alpe. 6 nas je imelo cilj pristop na Mont Blanc, trije pa so si izbrali plezalne cilje.

V četrtek zjutraj smo štartali iz Celja in popoldan prispeli v Chamonix. Z gondolo smo se dvignili na Aiguille de Midi, na kar 3842 m višine, potem je sledil še manjši spust do Koče Cosmiques.

Ob 2h zjutraj smo se dve navezi odpravili proti Mont Blancu. Pot je že od samega začetka izredno naporna, saj je višina velik šok za telo. Boriš se s težkim dihanjem, slabostjo in glavobolom. Pod vrhovi Mont Blanc du Tacul in Mont Maudit smo z vztrajnostjo hodili proti našemu cilju. Pot, ki je nikakor ni za podcenjevati. Nihče ni skrival da zaradi mraza ne čuti prstov na rokah in nogah. Po približno osmih urah so Branko Antolovič, Miha Ratajc in Robi Antloga stali na Mont Blancu, 4810m. Druga naveza (Božo, Janja in Nataša) pa je 300 višinskih metrov pred vrhom obrnila. 300 metrov na tej visini pomeni še 2 uri peklenske hoje. Pot ni potekala brez zapletov. Druga naveza je bila priča tudi padcu, saj se je tuji navezi pred njimi vdrl most čez špaltno. Posledica tega je bila, da smo morali obrniti in poiskati drug prehod, kar nam je pot podaljšalo za eno uro. To pa je pri višini 4400 m še dodaten napor za telo in glavo. Zaradi pozne ure, vetra in prihajajoče megle smo se odločili, da varno sestopimo. Pri sestopu sta obe navezi naredili tudi spust po vrvi po novem, strmejšem delu poti. Pri eni navezi je prišlo tudi do zdrsa dveh članov, ampak se je na srečo, zaradi Brančeve zbranosti, vse dobro končalo.

V večernih urah smo vsi izčrpani, ampak zadovoljni in predvsem varno, prispeli do koče Cosmique. Po zasluženi večerji in analizi ture smo popadali v postelje.

Naslednji dan je sledil še povratek v Chamonix, pivo v dolini in povratek proti Celju.

Fajn je bilo, vsi smo dobili veliko novih izkušenj, tri dni smo preživeli v res lepem ambientu. Hvala Branč za vodenje :)

Drugi del ekipe pa je imel v mislih bolj plezalske cilje. Plani so bili seveda visoko leteči, a so jih višina in razmere v tako kratkem času hitro prizemljile. Plezali so predvsem zanimive mikse v zimskih razmerah v severni steni Triangle du Tacul s pristopom na Mont Blanc du Tacul (4248 m) ter opravili dva lažja grebenska prečenja do koče Cosmicuss in Aiguille du Midi.

Cilj letošnjega turnega tabora je bila idilična gorska dolina Grossarltal v osrčju visokih Tur. 7 Grmadnikov in pridruženi član – markacist Jure se nas je namenilo odkrivat smučarske cilje, ki jih tu nikakor ne manjka. Pričakovanja so bila velika, dejanske razmere ne ravno obetavne, a končni izkupiček odličen.

Prva tura je bila namenjena predvsem spoznavanju razmer, ki so bile zaradi nekoliko slabše zime in napovedanih visokih temperatur nepredvidljive. Kljub temu smo že kmalu po samem štartu vedeli, da bo zgolj vzpon na Loosbühel premalo za tako lep sončen dan ter ekstra motivirano ekipco, zato smo opravili lepo krožno turo: parkirišče–Filzmoosalm–Filzmooshörndl–spust nazaj na planino in prečenje na Loosbühel ter spust mimo koče na Loosbühelalm. Koča je bila na naše veliko veselje odprta in sledilo je zasluženo pivo na sončni terasi. 

Za sobotno turo je Matej izbral Keeskogel – klasiko turnega smučanja v Grossarltalu – kar je posledica njegove dolžine s skoraj 2000 m vzpona in fantastičnimi strmimi »flankami« v zgornjem delu. Kljub pomanjkanju snega na samem izhodišču so nas malce višje ponovno pričakale dobre razmere. S sedla, kjer smo pustili smučarsko opremo, smo se povzpeli še na sam vrh, ki velja za enega od najbolj razglednih v Visokih Turah, nato pa se prepustili čistemu užitku pršiča v zgornjem delu spusta.

Cilj zadnjega dne je bil najbolj znan vrh doline – Kreuzkogel, ki je prav tako očaral z razgledi na panoramo Visokih Tur. Smuka na prostranih pobočjih odlična, zadnji travnik nad parkiriščem planine Halmoosalm pa bombastičen. 

Turna smuka v neskončni belini, občutek popolne svobode ter vsakodnevna doza smeha in dobre volje so bili zagotovljeni. Tabor smo tako nadvse uspešno zaključili in zagotovo se v to dolino še kdaj vrnemo.

Hvala Matej Arl za odlično izpeljan tabor v GrossArl-talu. 

Uživali smo: Katja, Teja, Nataša, Janja, Jagr, Mitja, Jure.