Na planirani tabor v Val Pocelizzo smo se v okrnjeni zasedbi odpravili Gašper Kresnik, Teja Dobrina in Maja Dobrotinšek.

Pozno zvečer smo prispeli v Val di Mello, kjer sta nas pričakala Tadej Kračun in Leon Ramšak, ki sta bila na plezalnem "road tripu" že dober teden.

V četrtek smo v Val di Mello splezali Il Lamonne e le sue Placche (6a+, 260m). Pristop je bil kratek, smer pa zanimiva - začetni raztežaj tehnično dokaj zahteven in na moč, zgoraj pa lepe platke.

Po splezani smeri je sledil premik vseh 5-ih članov z enim avtom v Švico, saj smo si zadali cilj Piz Badile (3308m).

Po zaslugi domačina alpinista smo prvotni dostop do koče Sasc fura hüte skrajšali za dobro uro in pol. Gospod nas je povabil na kason "perkeca" in nas zapeljal najvišje možno po stari gozdni poti ter nas nato spremljal še cca pol ure od koder smo nadaljevali sami po stari poti do koče.

V petek smo zgodaj zjutraj dostopili do grebena Piz Badile. Formirali smo 2 navezi : Teja-Maja in Gašper-Leon-Tadej.

Zaradi slabih razmer v izbrani smeri moške naveze smo na koncu vsi dosegli vrh po Nordkante (5a+, 700m). Spremljalo nas je lepo vreme, odlična, kompaktna skala, navrtani detajli in štanti. Po zaključenem izplezavanju po grebenu je sledil še sestop po normalki na italijansko stran na kočo Gianetti, kjer smo prespali.

Gašper in Tadej sta v soboto preplezala še kombinacijo dveh smeri Vernanccia 6a in Icaro Picaro 6a+/6b v Porcellizzo Vorbau, ostali trije pa smo se vrnili v dolino in poskrbeli za logistiko vozil.

V nedeljo smo se po jutranji kavici odpravili proti domu bogatejši za kakšno izkušnjo več in nekateri starejši za eno leto.

Monja Marinc

Tako, pa se je le zgodilo - 1. ženski tabor AO Grmada

Sedem Grmadnic si je za raziskovanje izbralo čudovito bovško pokrajino. Petkovo plezanje v plezališču Plajer nas je ogrelo za sobotno plezanje večraztežajnih smeri v Malih Špicah, kjer smo se ob vzhodu podale v smeri Na zdravje, TDF ter Buli+TDF. Plezanje v odlični skali so nadgradili prekrasni razgledi na Mangart in sosednje vršace ter pisano gorsko cvetje. Ker smo za regeneracijo dobro poskrbele s knajpanjem v Soči in domačimi palačinkami na 'plaži', smo se odločile, da tudi v nedeljo poiščemo kakšne uživaške skalne smeri. Po mirnem nedeljskem zajtrku in obveznem babjem čveku smo se podale v nižjeležečo južno skalo Srebrnjaka, imenovana Čelo, kjer smo si izbrale smeri Brioni in Fandango. Ob vstopu v smeri nas je spremljalo žgoče poletno sonce, a kaj, ko je vikend s samimi babami na kupu terjal svoj davek in nas je v zadnjih raztežajih pošteno namočil dež. Varno smo se spravile do vrha in se mirno odabzajlale v dolino. Z nasmeški na obrazu smo se v dežju vrnile k parkirišču, pospravile premočeno opremo in nepozaben vikend zaključile s piknikom ob Soči.

Med nami so se stkale močne vezi in ni dvoma, da tak tabor postane tradicionalen.

Vsako leto alpinistični odsek planinskega društvo Grmada Celje organizira ledeniški tečaj, kjer tečajniki pokažemo kaj smo se naučili skozi predavanja in praktični prikaz. Letos nas je tečajnikov veliko, zato je bil tečaj velik logistični zalogaj. Vseh članov je bilo kar 34; od alpinističnih inštruktorjev, alpinistov, starejših pripravnikov, mlajših pripravnikov do tečajnikov.

Za udeležbo smo morali vsi pokazati znanje o ledeniških navezah, zaustavitvi padca v ledeniško razpoko in reševanju iz le-te. Vse to smo večkrat tedensko vadili pod mostom v Tremerju, kjer smo bili deležni dosti začudenih pogledov mimoidočih. Ja, vsaka pot se začne s pripravam, ki so ključnega pomena za varno pot v gore. In tako se začne naša pot na ledenik.

V četrtek, 18.6.2021, zvečer se nas je večina odpravila s kombiji in avtomobili proti Italiji. Po dolgi vožnji se v petek zjutraj z gondolo vzpnemo še do koče Rifugio Torino. Luksuz vam povem. Težek nahrbtnik plus vsa oprema… dolgo bi hodili gor. Po zajtrku smo imeli hitri sestanek, kjer so nam vodje razložili kakšen je plan za ta dan. Formirale so se ledeniške naveze in že smo se odpravili pod vznožje Aiguilles Marbrées, kjer se začne praktični del. Pod budnim očesom inštruktorjev in alpinistov smo vadili manever zaustavitev padca v ledeniško razpoko, kjer kmalu ugotovim, da kopanje luknje za sidrišče zdaleč ni tako enostavno, kot je kazalo na vajah pod mostom. Vsak manever, ki ga delaš zahteva veliko mero pozornosti, saj tukaj ni prostora za napake. Malo te sprosti misel, ko imaš izdelan švicarski škripec: padlega zebe ti pa precej »švicaš«, ko ga vlečeš gor. ;)

Po končanem praktičnim delu smo se začeli spogledovat z bližnjim vrhom, ki pompozno stoji pred nami. Želja da ga osvojimo  je zelo velika, saj nas večina prvič vidi ta del Alp. Odločitev je padla – po obstoječih navezah (z alpinisti in starejšimi pripravniki) se iz različnih smeri povzpnemo na 3535 metrov visok Aiguilles Marbrées. Vzpon je bil prav zanimiv. Najprej po ledeniku, nato plezanje po naloženih skalah do vrha, sestop preko grebena do sidrišča za spust po vrvi, kjer smo se zopet spustili na ledenik. Po vzponu smo se vrnili na kočo, kjer smo povečerjali in splanirali  naslednji dan.

V soboto smo se po zajtrku začeli pripravljati za ture, ko nas doseže novica, da je eden od naših alpinistov, ki je že ponoči začel s turo, poškodovan. Takoj je stekla interna reševalna akcija – pomoč  pri sestopu – in plan se je v trenutku spremenil. Tako pač je. Poškodovanega so pospremili do bolnišnice v dolini, kjer je dobil nekaj šivov na nogi in ga odpeljali domov. Poleg nesreče je začelo nagajati še vreme, kar je večini podrlo plane, ki smo jih sproti prilagajali. Ampak to nas ni zaustavilo, da ne bi izkoristili preostanka dneva z vzponi na bližnje, manj izpostavljene, vrhove.

V nedeljo so bile vremenske razmere tako slabe, da nismo rabilo dolgo, preden smo se odpravili v dolino na kavico, nato pa proti domu. 

(Božo Klepej)

Lepo vreme in vikend lahko pomeni samo nekaj. PLEZANJE!

V petek, ter soboto, se nas je nekaj najbolj zagretih odpravilo proti Vipavi. Petkov dan je bil bolj sproščajoč za druženje ob pivo in ogledu vinskih kleti. V soboto pa smo se resno podali pod stene.

Po hitri določitvi, kdo bo s kom v navezi smo se podali v steno. Večina si je za prvi cilj izbrala smer Steber, kot drugo pa smer Veseli Matiček. Ostali so pa preverili še Sex na exs, Tu in tam, Ciklamen, Skriti raz in Raz Stebra. Čez celi dan nas je spremljalo sonce in žeja. Nekateri so dopoldanske ure izkoristili tudi za "frikanje", ter ferato, ki jo lahko po novem imenujemo Pinčeva ferata "umetnika".

V pozno popoldanskih oz. večernih urah pa smo se podružili na odlični večerji pri Gašperju in Teji, ki sta nas postregla z odličnimi testeninami in ostalimi dobrotami. Seveda tudi žejni nismo ostali pa tudi smeha ni zmanjkalo čez celi dan. Najbrž smo se vsi spraševali, če nas trebušne bolijo od plezanja ali smeha. Kdor se ni navil v skali, pa se je v poznih urah še na omarah kuhinje :p

V nedeljo pa smo si privoščili daljši spanec, saj nam je zagodlo vreme in so nam vse aktivnosti žal odpadle, vseeno smo vsak po svoje našli rešitev kako preživeti preostanek dneva..

Skratka, vikend odličnega druženja. In še na več takšnih vikendov!

Po kavici in zajtrku v Mozirju smo se odpeljali na izhodišče našega vikend druženja v bivakih na Korošici.

Po dobrih 3 urah smo dosegli naš cilj. Ob kavi in malici je padel plan da skočimo še na Lučkega Dedca po Grapi dolgočasja. Ime pove vse :D

Nič pretresljivega, a vseeno dobra izkušnja za vse tečajnike.

Ob vrnitvi na bivšo kočo, okoli pol tretje pa smo začeli kopati naše bivake. Kar 6 jih je bilo. Za 2, 4, tudi do 5 oseb... Različne predstave in tudi vsak svoja arhitektura. 

Nekje okoli 19. ure nam je le uspelo skopati zatočišča, si pripraviti ležišča in se po toplih večerjah ter hladnem pivu odpraviti spat :D

Noč je bila jasna, vendar hladna. Zunaj je bilo okoli -14 °C, v bivakih pa okoli 2 °C. 

Spanje po obrokih. Eni so hitro zaspali, eni sploh ne. Občutki prav zabavni.

Okoli 7. ure zjutraj smo začeli počasi kapljati iz lukenj in se zbirati na sončnem vzhodu, kjer nas je sonce počasi odtajalo :)

Kot se zjutraj spodobi sta sledila zajtrk in kava. Nekateri so napadli še Ojstrico, nato smo se v različnih formacijah počasi vračali v dolino in proti domu.

Zanimiva izkušnja in veliko novega znanja. 

Hvala Jagru za odlično organizacijo in vodenje!

Po Ovčji poti okoli Raduhe in po Herletovi poti na vrh Raduhe.

Letošnjo turo je na svoja pleča prevzel načelnik Matej Arl. Koroška kri ga je gnala na področje Raduhe, da se je vsaj malo nadihal zraka rojstne pokrajine.

Zjutraj smo se zapeljali do parkišiča pod Kočo na Loki in mimo nje do sedla Durce. Sledil je sput proti Grohotu in do vstopa v plezalno pot na Raduho, kjer smo zavili na Ovčjo pot. Le-ta nas je popeljala pod stenami Raduhe mimo bivaka Planika do Herletove poti, po kateri smo se vzpeli proti vrhu Raduhe. Malo po vrhom smo se priključili planinski poti od Snežne jame. Na vrhu smo nazdravili s kavico in se spustili nazaj do Koče na Loki, kjer smo si privoščili štruklje in razne osvežilne pijače.

Po poti je načelnik razkazal bolj in manj znane smeri v stenah Raduhe. Ob borbi z rušjem, poplezavanju po skrotju in grebenčkih ter iskanju prehodov pa so tečajniki na lastni koži izkusili kako včasih izgledajo pristopi/sestopi smeri.

Hvala načelniku za zanimivo in poučno turo.