Šola življenja v Ojstrici

Marko Mavhar: Najprej se rodi ideja, potem pa poskušamo le te nekako uresničiti. Tudi ta ideja, da bi preplezal novo linijo v severni steni Ojstrice, ki je že s smermi prepredena kot pajkova mreža, se je na začetku zdela malo nora. Sploh pa zame; novopečenega alpinista, ki mu še manjka kar nekaj izkušenj za takšne podvige. Ampak, kot bi rekel Tadej Golob, je ambicija počasi prevladovala nad mojim talentom in tako se je porodila misel zakaj pa ne:)

 

Hladnega nedeljskega jutra sva z Rokom Dečmanom vstopila v spodnji del stene. Stena je sprva delovala dosti bolj prijazno, tudi s slik je bilo videti tako. A že prvi metri plezanja so naznanjali, da bo plezanje po nagledani liniji kar trd oreh. Skala v prvi težavni prečnici "pakleniška" vendar ne tako dobro razčlenjena kot sem je bil vajen teden nazaj v Dolomitih, zato je bilo potrebnega kar nekaj truda, da se zbašem čez prvo težavno mesto (VI+/VII-). Sledi raztežaj do trikotaste plate, ki jo z leve strani zapira previs, vmes pa se je našlo zadosti oprimkov za napredovanje in kar nekaj možnosti za varovanje. Tudi tukaj sem pustil kar nekaj energije, še posebno, če se moraš z eno roko oklepati sumljive skale, z drugo pa nabijat klin v rahlo previsni steni, vse skupaj pa te počasi kisa do skrajnosti. Nekako sem se prebil prek, zahvaljujoč dobri razčlembi na koncu previsnega kota. Hitro naredim varovališče ter počakam Roka, da prepleza do mene. Tudi njemu je zajeda dala vetra. Po lahkem raztežaju že stojiva na veliki gredini ter strmiva v steno, ki se tukaj pravzaprav šele začne. Z čokoladicami sva si hotela povrniti moči, vendar je vse bolj dišalo od Koče na Klemenči Jami. Ni nama bilo treba dosti razmišljat in že sva se spuščala po vrvi v do vznožja stene. Dosti je bilo za danes. 

 

Čeprav je bil ponedeljek, sem komaj čakal ponovnega obiska. Kar vleklo me je spet tja gor, v mislih sem še vedno imel pred očmi tisto skalo, ki jo lahko vidiš samo v steni Ojstrice...

 

Ni mi bilo potrebno dolgo čakati. Navkljub celodnevnemu deževju, ki je celo sredo namakalo že prepotrebno zemljo, sem se odločil za podaljšan vikend na Klemenči Jami. Naslednjega jutra sva s Katjo iz našega odseka že grizla proti steni Ojstrice, preplezala Desno smer, jaz pa sem ob izvidnici malo pokukal na levo proti črni steni, polni previsnih plati. Iz nje se je cedila voda in pogled na mokre črne previse je bil strah vzbujajoč. Nič, bo treba počakati do sobote, sem sklenil ob koncu četrtkovega dne. Ob družbi prijetnega oskrbnika Rada ter ob okusni kuhinji njegove matere, se čas popolnoma ustavi. Prijetne večere pa s svojimi zgodbami popestri še lokalni alpinist Samo, ki je pravi leksikon za tukajšne stene.

 

Petek je bil bolj kot ne za počitek, saj sem vedel, da v soboto ne bo lahko... Kljub vsemu sem se raje odločil za delovno akcijo na koči. Zvečer je prispel še Matic s katerim sva bila dogovorjena za odisejo čez severno steno Ojstrice. Pripravila sva si  opremo, nato pa hitro poniknila v skupna ležišča, da se ne bi kaj zavleklo ob dobri družbi, kot se to ponavadi rado zgodi. 

 

Jutro je obetalo lep dan. Malo so me skrbele mokre lise, ki so še kar puščale sled močnega sredinega deževja... Ne preveč zgodaj sva nekaj čez osmo pričela z plezarijo. Vstopila sva v začetek smeri, ter tako do velike gredine preplezala po smeri, ki sva jo bila začrtala z Rokom prejšnjo nedeljo. Naslednji raztežaj je pripadal Maticu, ta je povlekel smer čez strmo sivo plato levo ob desni smeri, ter tako elegantno prelisičil strmo steno, ki zapira pot v lažji svet do rampe, kjer poteka smer Modec-Režek. Sledita še dva raztežaja ne preveč zahtevnega plezanja do rampe. Tukaj pa se težave začnejo. Moker previsni kamin, ki se zgoraj popolnoma zapre (VI+, A1) nama je vzel kar nekaj ducat minut, da sva se prebila čezenj na udobno stojišče. Zahvaljujoč majhnji špranjici sredi monolitne stene, ki je bila kot nalašč narejena za Megličev navadni klin. Če te pokline ne bi bilo, bi lahko samo obrnila, saj nisva imela borerja za pasom :). Navkljub mokroti, pa je skala tukaj vrhunska, monolitna, bi rekel Franček. Sledi zajeda proti levi, ki se po nekaj metrih prijetne plezarije postavi pokonci, nato pa te prisili na levo in čez previs, po katerem te za pest široka poč pripelje v desno na stojišče. Varovanje se da tukaj urediti z klini ter "frendi" (VII, A1-2). Tukaj se mora tudi drugi pošteno potruditi, saj prečnice zahtevajo koncentracijo tako za prvega kot tudi za drugega v navezi. Čaka naju še zadnji težji raztežaj. Po očeh sodeč je ta izgledal malce bolj obetavno od prejšnjega. Ampak pomankanje klinov, ter načete mišice od prejšnjih naporov, je postal prava uganka... Dolg naporen raztežaj v desno, po zasigani zajedi, nič kaj prijazni za plezanje, te pripelje na zadnje izpostavljeno stojišče v steni (VII+, A2). Oblita v škrlat zadnjih sončnih žarkov sva si izmenjala opremo. Hitro sem se zapodil po edini razčlembi, ki pripelje v Desno smer, preplezal po odpočenem balvanu ter zavil kar naravnost navzgor v strmo poč. Sledi še zadnji raztežaj čez bele plati do rampe, kjer poteka Ogrin-Omerza. Tukaj pa se najina smer zaključi. V soju svetilk izplezava do Kopinškove poti, si seževa v roke, ter jo mahneva nazaj proti Koči, večja za dobro mero izkušenj ter polna nostalgičnih trenutkov, ki mi še danes ne gredo iz glave.

 

Kar pa se tiče imena smeri, ima tudi ta svojo zgodbo. Ko sva se za petkov večer odpravljala spat na skupna ležišča, naju je v sobi presenetila skupinica primorskih učiteljic. Malo smo pokramljali glede filozofije učenja in o tem, kaj nas sploh nauči šola kot istitucija. Seveda so učiteljice branile svojo čast, sam pa sem zabrusil, da je alpinizem najboljša šola za življenje. Med izbiranjem imena ob koncu najtežjega raztežaja sem vprašal Matica, če ima kakšen predlog, pa je namignil na pogovor z učiteljicami; naj bo Šola življenja.

 

Vir in fotografije: Marko Mavhar in Matic Murn