Naši člani niso le alpinisti, temveč tudi zagriženi turni smučarji. Med 13. in 15. marcem so se tako podali na turnosmučarski tabor v iskanju idealnih razmer. Te so našli v hribih pred Obertauernom, kjer jim je vreme ponudilo težko pričakovano okno za varno turno smuko.

V petek in soboto so smučali z Weissenecka in Scharecka, ki sta ponudila lepe razglede in prijetne spuste. V nedeljo pa so se zaradi prihajajočega sneženja umaknili na Kalteben v Nockbergih, kjer so tabor tudi sklenili.

V sklopu alpinistične šole smo v februarju izvedli zimski tečaj v Logarski dolini.
Svoje izkušnje je tako opisal tečajnik Simon:

Nekateri že v petek, drugi pa v soboto zjutraj smo se odpravili do koče na Klemenči jami z namenom, da se naučimo in v praksi uporabimo zimsko tehniko. Po kratkem jutranjem zboru smo opravili test žoln in se razdelili v štiri skupine. Po vrsti smo obdelali snežna sidrišča in varovanje v snegu kot prvi in drugi. Naredili smo snežni prerez in preizkusili norveško in tlačno metodo. Kljub temu, da je bil sneg precej zbit, so se določene plasti zelo lepo sesedle. Preizkusili smo iskanje in sondiranje ponesrečenega. Nadaljevali smo z uporabo derez in ustavljanje s cepinom. Žal je bil sneg rahlo premoker za pravi občutek padca, je pa bil super za učenje. Zaključili smo s snežnim abzajlom, kjer smo preizkusili abzajl na dva cepina in na snežni krožnik. Abzajl na snežni krožnik je presenetljivo dobro držal povsem v nasprotju z intuicijo. Pred zaključkom dneva smo se še enkrat ozrli po okoliških hribih od Krofičke pa vse tja od rink in Mrzle gore. Zimski razgled je bil res izjemen, žal pa je občasno bobnenje plazov v okoliških hribih in napovedana odjuga odnesla upe, da bomo znanje iz tečaja prenesli tudi v prakso na pristopu dan kasneje. Soboto smo zaključili z odličnim ričetom, kartami in Tomotov glasbeno spremljavo. V nedeljo zjutraj smo se še enkrat ozrli po osončenih vršacih in po zajtrku odkapljali nazaj v dolino.

V februarju so se člani AO opravili na Norveško na lov za slapovi. Kot lahko vidite iz fotografij, so člani neizmerno uživali!

Splezali so:

- Kvitåa (WI 2/3, 400m)

- Tjønnstafbergfossen (WI4, 150m)

- Foxy lady (WI3, 150m)

- Armeringsjernfossen (WI3, 120m)

17.1.2016 smo v sklopu alpinistične šole izvedli tečaj lednega plezanja v Logarski dolini. Tečaj je vodil alpinist Luka Kračun. Tečajniki so se spoznali z varovanjem na ledu, pripravo sidrišč, pravilno uporabo cepina in derez, nato pa so splezali slap Avtocesta.

Svoje vtise je tako povzel tečajnik Miha:
Po jutranji kavi v Mozirju smo se odpravili proti slapu Palenk v Logarski dolini. Rahle plohe dežja med vožnjo niso bile ravno obetaven znak. Dež je k sreči ponehal, vendar smo zaradi velike gneče pri slapu Palenk spremenili prvotni načrt. Odpeljali smo se naprej do Doma Planincev, pripravili opremo in se napotili proti Malemu slapu. Tam smo imeli praktično predavanje in spoznavanje z ledno opremo. Razmere niso bile primerne za plezanje, pa tudi »ledeni tuš« pod slapom nam ni ravno prijal. Zaradi želje po preizkusu pridobljenega znanja smo se odločili, da se vrnemo do izhodišča in srečo poiščemo drugje.
Še dobro, da je sokolski vid izkušenejših članov že med jutranjo vožnjo opazil nekaj potencialno dobrih slapov ob cesti. Po hitri izvidniški akciji je padla odločitev, da se odpravimo do slapu Avtocesta in tam še v praksi izkusimo, kaj pomeni plezati po ledu. Prvi zamahi s cepinom so bili včasih premalo odločni, spet drugič pa preveč ambiciozni. Ob zvokih škripajočega ledu pod derezami in cepini smo vsi priplezali do vrha. Znanje spusta ob vrvi nam je tokrat prišlo prav, saj druge možnosti sestopa ni bilo.
Po spustu smo bili eni bolj, drugi manj navdušeni nad ledom, vsi pa veseli, da je za nami prvi ledni slap. Hitro smo pospravili opremo in odšli na zasluženo pijačo.

Zaključek sezone smo letos na Miklavžev vikend izpeljali na Domu na Peci. Neučakan del ekipe se je proti koči prebil že v petek zvečer, večina pa se jim je pridružila v soboto.

Pomembni podatki:

• Zbralo se je 26 članov AO Grmada, od tega 8 tečajnikov!
• Uspešno so bili krščeni mlajša pripravnica (Eva) ter dva starejša pripravnika (Brinček in Rok)
• Miklavž je bil prezaseden z razdeljevanjem daril otrokom in je na Peco poslal Božička in Božičko
• Peco smo osvojili v treh različicah (glej slike)
• Najbolj motivirani so se na Peco povzpeli kar dvakrat
• Poleg uspešne sezone smo praznovali tudi dve rojstvi in doktorat - produktivno leto za člane AO!

Svoje vtise o zaključku sta tako zbrala tečajnika Katarina in Uršek:

Tradicionalno skupinsko turo je s svojim predlogom nekoliko začinil oskrbnik koče in tako se nas je 11 podalo proti vrhu po žlebu. Po neuspelem poskusu vzpona po premalo zasneženem žlebu je padla odločitev za vrnitev po isti poti. Tečajniki smo tako pridobili dve pomembni izkustvi: naučili smo se kako (ne)planirati ture in doživeli svojo prvo opuščanje smeri – kar menda pomeni, da bo naslednjič ta odločitev lažja. Vrh smo tako dosegli po "normalki".

Popoldne in zvečer je sledil uradni del z nagovori, poročili, skritim Božičkom (tokrat kar v dvojni zasedbi) ter krstom, kjer so v nazive napredovali trije pripravniki. Sledil je sproščeni del - z glasbenimi vložki članov Grmada banda in gostujočimi pevci.

Tekom večera se je izkazalo tudi, da naj bi tečajniki prinesti žig iz vrha, tako sva to nalogo malo po polnoči pogumno prevzela tečajnika Katarina in Miha v spremstvu mlajšega pripravnika Nejca.  Nočna odprava je bila zelo dragocena izkušnja, Nejc je odlično predajal znanje (hoja z derezami, orientacija, uporaba cepina, znaki podhladitve, preverjanje snežne podlage), hkrati pa je bila hoja ob svetli luni in deloma jasnemu nebu, s čudovitimi meglicami v dolini in ravnimi linijami oblakov, ki so se skorajda stikali z zasneženo pokrajino, čudovita. Manjkalo ni niti zagretosti in zdrave trme, da prinesemo v dom žig, po katerega smo bili poslani, ter sproščenega klepeta. V kočo smo se vrnili nekaj minut pred pol tretjo uro zjutraj.

Razposajeno prepevanje je za nekatere trajalo vse do zajtrka, za kar je s svojo gostoljubnostjo (vmesna peka pic) poskrbela ekipa doma. Nekateri pa so se še pred zajtrkom ponovno podali na vrh in tako uživali v lepših barvah, jasnejšemu razgledu in boljših snežnih razmerah.

Končno so naše glave in prsti nabrali dovolj znanja za prvo resnejše plezanje. Na žalost jo je vreme zagodlo in vikend paket Vipava je splaval po vodi. Vseeno pa smo se v soboto, 15. 11. 2025, odpravili v Graško pogorje v sosednji Avstriji.

Ob prihodu smo se razdelili v naveze in si razdelili opremo. Toplo jutro, v katerega smo se zbudili v Celju, nam je sledilo le do avstrijske meje, zato nam je polurna hoja do izhodišča dobro dela. Tam je sledila hitra ponovitev komunikacije v navezi, nato pa smo že podajali vrv. Naš trud je nekaj časa nadzorovala družina gamsov. Očitno so bili z videnim zadovoljni, saj z nami niso ostali dolgo.

Sledila je turneja "od štanta do štanta". Dobra volja, sproščena družba in sonce. Razočarali niso niti razgledi. Česa bi si tečajnik še lahko želel? Smeri, ki so se sprva zdele izjemno dolge, so na koncu minile še prehitro. Nasmejani smo na vrhu zvijali vrvi in uživali na soncu. Sledil je še kratek vzpon na vrh Röthelsteina in spust nazaj do parkirišča.

Sončni žarki, ki so se počasi poslavljali, so nas pregnali s parkirišča, naši pogovori pa so se kmalu nadaljevali ob okusni hrani in osvežilni pijači.

Skratka odlično izkoriščena sobota in za večino tečajnikov prva opravljena večraztežajna smer.

Miha G.

Za praznike smo se razdelili na dva tabora. Tisti z več časa so se odpravili na jug v Omiš, tisti z manj pa na sever v Grazer Bergland.
Po začetni skepsi okoli vremena, smo se na koncu vsi posončili v smereh.

25.10.2025 smo na Pečovniški koči praznovali 20 let uradnega delovanja AO Grmada Celje.
S svojo prisotnostjo so nas počastili prav vsi načelniki, ki so odsek vodili skozi leta. Udeležili pa so se tudi člani iz večine generacij, ki so zavzeto osvajale vrhove.

Češnja na vrhu tortice je bil nastop banda sestavljenega iz članov odseka; izposodili so si le pevko.

V nedeljo, 19. 10. 2025, je napočil čas, da se letošnji tečajniki spopademo s "prvo preizkušnjo". Odpravili smo se na kondicijsko-spoznavno turo. Za cilj je vodja ture izbral Kalško goro. Začeli smo pri Žagani peči in pot nadaljevali proti vrhu po lovski poti.

Kaj kmalu po začetku vzpona smo prešli v območje skrivnostnih meglic Kamniško-Savinjskih Alp. Rdeče listje, gamsi in zlati macesni pa so poskrbeli, da naše oči in misli niso bile usmerjene le v strmino pred nami.

Skozi meglice smo naposled začutili prve sončne žarke, ki so nas prijetno ogreli. Tempo je bil konstanten in kot bi mignil smo stali na vrhu, obsijanem s soncem. Zasluženo malico smo nesebično delili s kavkami, vmes pa so se naši pogledi ustavljali na najvišjih vrhovih slovenskih Alp.

Še pred samim prihodom na vrh Kalške gore je vodja na severnem pobočju opazil požled, zato je odločitev o spustu na Kokrsko sedlo in nato v dolino obvisela v zraku. Po tehtnem premisleku je padla odločitev, da se zaradi varnosti vrnemo v dolino po isti poti.

Spust je bil hiter, pa tudi imena vseh novih obrazov smo imeli že v malem prstu. S sonca nazaj v meglice in potem spet pod sončne žarke. Z nasmeškom na obrazih smo sezuli pohodniške čevlje in se odpeljali na zasluženo kosilo. 

  Miha G