Walkerjev steber - Cassinova smer, ED1 6a

Grandes Jorasses

12. - 13. 08. 2022

Tadej Kračun, Leon Ramšak, Luka Kračun

Že lani sva se s Tadejem spogledovala z Walkerjem a je bila stena preveč zasnežena. Odločila sva se, da počakava na dobre razmere. Z nenehnim spremljanjem družbenih omrežij zaslediva, da je stena to leto skoraj čisto kopna. Pridruži se nama še Luka ter pade plan, da jo poskusimo preplezati.

Nakupimo dehidrirane hrane za 3 dni ter se v sredo v večernih urah odpravimo proti Chamonixu. Po 8-ih urah vožnje prispemo na parkirišče, si postavimo šotor ter prespimo preostanek noči. V četrtek krenemo z vlakom proti izhodišču. Začne se naporna ter dolga hoja proti steni čez moreno in ledenik. Ko prispemo pod steno začudeno gledamo gmoto granita. Sledi priprava hrane ter topljenje snega za potrebno hidracijo med vzponom. V petek 12. avgusta s čelkami zaplezamo v steber. Po parih raztežajih se sproži kamenje ter pada direktno proti nama z Lukom. Stisneva se k steni, da bi se obvarovala pred poškodbami a glej ga zlomka, kamen velik kot jabolko zadane mene v koleno ter mi sezuje plezalko. Sreča v nesreči. Plezalka počaka kakšen meter pod mano. Tulim od bolečin in preklinjam vse bogove tega sveta, a bolečina ostaja z mano. Nadaljujemo z vzponom. Vse poteka skoraj po planu, ko zaplezamo preveč v levo po rampi. Itak zgrešimo smer. Misleč, da smo na pravi poti plezamo 2 raztežaja Roling Stonesov. Ogledujemo si skico smeri ter se čudimo nad težavami. Naenkrat nam postane jasno, da nismo na pravi poti. Sledi prečka v desno, kjer naletimo na sidrišča po katerih se spustimo 2 abzajla nižje in zopet smo v smeri. Priplezamo do 75 meterske zajede, ki ni čisto nedolžna, a nam uspe vse preplezati prosto kljub težkim nahrbtnikom ter pribijanju višine. Odločimo se, da ta dan splezamo do "dobrega bivak placa", ki pa za naš okus sploh ni bil tako dober. Uredimo si vse potrebno za spanje ter potonemo v globok spanec. Sledi budnica Tadeja in Luka, ki sta spala 20 m nižje na polici. Zopet z lučkami plezamo prvi raztežaj tega dne. Razen nohtanja v prste na rokah in nogah plezanje sicer poteka tekoče. Priplezamo do rdečega kamina, ki se ga lotim kar v plezalkah nevedoč, da me v njem čakata led ter požled. S težavo se vsi prebijemo čezenj brez uporabe cepinov in derez. Mislimo, da smo sedaj že blizu vrha in uživamo v sončnih žarkih, ki pa raztežaj za raztežajem po "lažjem" svetu izginjajo v večerni mrak. Za zadnji raztežaj si nadanemo čelke in dereze ter v roke vzamemo cepin, da premagamo še zadnje težave in 13. avgusta ob 21. uri srečni stojimo na vrhu. Takoj prižgemo gorilnik in zakuhamo juho. Smer smo plezali 27 ur, saj je naveza v tri pač malo počasnejša. Sledi sestop po normalki. Noč je lepa. Celo luna nam sveti. Odločimo se, da prespimo na sestopnem grebenu, če že imamo bivak opremo. Zopet talimo sneg, da porabimo še zadnji plin. Sledi vrhunsko spanje na 4000 m.n.v. do 7. ure zjutraj. Zbudimo se z nasmeški na obrazu ob božanju prvih sončnih žarkov. Pojemo še zadnjih par oreščkov in se odpravimo na dolg in zahteven 6 urni sestop. V dolini se odpravimo na avtobus, kjer pa voznik zahteva maske. Itak jih nimamo. K sreči je v bližini bike rent, kjer za 4,5€ kupimo maske in se končno uspešno vkrcamo na naslednji avtobus. Prispemo na glavno avtobusno postajo v Courmayeur. Ob pici in pivih čakamo 3 ure na avtobus. Življenje v teh krajih ni čisto poceni a nekaj pač moraš zapraviti za tak dopust. Ob 20. uri prispe Flix bus, naloži Luka ter ga odpelje čez Mont Blanški tunel po avto. Ob vrnitvi Luka z našim prevoznim sredstvom, se odpravimo na poznan parkplac prespati še zadnjo noč. Zjutraj utrujeni pozajtrkujemo in krenemo proti našim domovom.

Kompleksna tura, izvedena z osebama, na kateri se lahko zanesem v najtežjih trenutkih in ki mi bo za vedno ostala v spominu. Tako malo je potrebno, da pozabiš na trpljenje ... in že razmišljamo o naslednjem podvigu.

Leon Ramšak

15 članov AO Grmada se nas je v četrtek, 16. 6., v poznih večernih urah zbralo v Stafalu pod smučiščem Monterosa, kjer smo na skoraj 2000 metrih nadmorske višine imeli prvo aklimatizacijo - spanje v osrčju parkirišča. 

Naslednje jutro smo se z gondolo povzpeli do vrha smučišča (3275 m) in pot nadaljevali do koče Gnifetti (3647 m), ki je bila naslednje tri dni naš brlog. Po hitrem okrepčilu smo se vse naveze odločile nadaljevati pot. Najzagrizenejši so se sprva odpravili na bivak Felice Giordano (4167 m), vsi skupaj pa smo se na petkovo popoldne zbrali na vrhu Piramide Vincent (4215 m) in si čestitali za usvojeni štiritisočak. Toplo sonce, ki nas je spremljalo vse tri dni, je v času sestopa zmehčalo sneg in nekateri so se do vratu spoznali z razpokami, reševalnih manevrov pa nam ob tem k sreči ni bilo treba uporabiti. Po uspešni vrnitvi v kočo smo se ob slastni večerji seveda odločili, da naslednje jutro budilke zazvonijo še preden začivkajo planinske kavke. 

V soboto je ena naveza usvojila vrh Zumstein (4563 m) in nato še vrh Regina Margherita (4554 m); dve navezi sta se odpravili kar direktno do Margherite, najvišje ležeče gorske koče (in stavbe nasploh) v Evropi; ena naveza pa se je po žlebu spustila do izhodišča in zgrizla do vrha Giordani (4046 m). Popoldan smo si ob pivu, čaju in pršutu pripovedovali o posebnostih vzponov, si kazali slike razgledov in drug drugega prepričevali, da "to pa res moraš it" in da "sigurno bo šlo še to". Bili smo dovolj vztrajni ter naslednji dan zamenjali ture. Ena naveza se je v nedeljo po čudoviti ledeniški pokrajini odpravila do Margherite, dve pa na strm Punta Giordani. Na naših poteh so se nam pogledi ustavljali na Lyskamm, Punta Dofour (Dofourspitze) in oddaljeni Matterhorn. Le ti bodo ostali za kdaj drugič. 

Po uspešnem ledeniškem tečaju so se tečajniki naučili, da pretežkega nahrbtnika ni fajn nosit na štiritisočake, da sta Aspirin in sončna krema zakon in da je rana ura zlata ura, če ne želiš pasti v razpoko. :) 

Nekateri so se pred vrnitvijo domov še umili v Jadranskem morju, vsi pa smo se pozno zvečer varno vrnili v Celje. :)

Ledeniškega tečaja so se udeležili: Matej Arl, Teja Dobrina, Klemen Plešec, Miha Gorjanc, Mitja Peterka, Jernej Brečko, Sašo Farič, Božo Klepej, Martina Žuželj, Monja Marinc, Aleksander Sorčan, Rok Vrhovšek, Petra Zorko, Žiga Sever, Matevž Šega in Nina Kozamernik