Prikazano: 281 - 300 od 615 zapisov
AO

Zimski tabor na Zelenici 2014

Tabor Zelenica smo v lepem vremenu uspešno izvedli. V soboto nas je bilo 9 in v nedeljo 6,  plezali in smučali smo v Begunjščici in B. Vrtači. Ob dobri večerji in družbi smo preživeli tudi prijeten večer na koči. Kako je bilo pa v slikah. 

Matej Arl 

torek, 18. marec 2014
VO

TROMEJNIK 390 m

sobota, 15. marec 2014
AO

Grape v steni Laneža 2014

Datum: Nedelja 9.3.2014
Vreme : sončno in  jasno brez oblačka
Zbirno mesto: Zlatorog Celje 6:00
Skupina :
vodja AŠ in alpinistični inštruktor,  TOMO VIDENŠEK,
načelnik AO GRMADA, BRANKO ANTOLOVIČ,
mlajši pripravnik, MITJA PETERKA
tečajniki, KOROŠEC MATJAŽ, DAMIR ŠKRINJAR, VIDA SAKSIDA, MARLENKA DREVENŠEK
Po odhodu iz zbirnega mesta smo se dobili v Mozirju pri pekarni in se ob jutranji kavici dogovorili o poteku ture. Glede na to, da je bil zjutraj mraz smo lahko pričakovali odlične razmere, posledica je bila dobro razpoloženje in nestrpno pričakovanje naše prve zimsko plezalne izkušnje v sklopu AŠ.
Pod odhod iz parkirišča pri Bukovniku smo pot nadaljevali mimo koče na Grohatu in pod vznožje Laneža.
Opremili smo se z vso potrebno opremo in najprej zlezli Našo grapo in sestopili po Mišini grapi.
Nadaljevali smo z naslednjim vzponom v smeri Dvomljivka. Tukaj smo tudi izdelali sidrišče v skali za prvi raztežaj in v rušju za drugi raztežaj in nadaljevali v navezi do vrha.
Sestopili smo po detektivski smeri.
Na koncu smo bili zelo zadovoljni saj smo vsi skupaj opravili 26 vzponov in preizkusili teorijo delovanja naveze in izdelave sidrišč tudi v praksi.  Logična posledica je bila zasluženo pivo in šnops na koči, kjer smo razpravljali o opravljenih smereh z razgledom na stene Laneža obsijane z soncem.
Zapisal Matjaž Korošec 
ponedeljek, 10. marec 2014
VO

Zimska planinska šola

V nedeljo, 23.02.2014 smo izvedli praktični del zimske planinske šole.
nedelja, 23. februar 2014
AO

BIVAKIRANJE 2014

V soboto zjutraj se nas je pet nadebudnih tečajnikov s Fotom in Gašperjem na čelu, odpravilo pod Raduho, da bi pridobili praktične veščine s področja bivakiranja. V bližini koče na Loki smo preiskali teren in določili kje si bomo zgradili prenočišča.  Razdeljeni v dve skupini, smo pričeli z gradnjo iglujev. Druga skupina se je gradnje lotila tako velikopotezno, da je potrebovala celo svoj snego kop, da si je zagotovila dovolj gradbenega materiala. Bili smo pravi gradbinci, vsak eskim bi bil ponosen na nas :). Do teme so bili naši igluji postavljeni, postelje postlane, mi pa prijetno utrujeni. Ob novici o novih medaljah z OI smo z nasmeški (eni bolj, drugi manj uspešno) zaspali. Naslednje jutro smo ugotovili, da je bil iglu prve skupine najverjetneje samo muha enodnevnica, saj se je čez noč streha že dodobra pogreznila in najverjetneje ni zdržala naslednje noči. A svojemu namenu je služil. Drugi iglu je bil malce bolj resen in bo zato najbrž kljuboval vremenu še kar nekaj časa.

Vreme nam je služilo, zeblo nas ni preveč, imeli smo sonček, imeli smo se super in veliko smo se naučili. Tistim ki niso šli zraven pa je lahko zelo žal :).


Vida

 

VTISI NEKATERIH VRLIH TEČAJNIKOV:

Tomaž Kerec 

Po težkem pričakovanju sem končno doživel bivakiranje. Romantično pričakovanje mirnega spanca v igluju v naravi mi je hitro odvzel hlad,kar je bila posledica ultra lahke opreme ( ki jo je predavatelj odsvetoval ).Kljub slabemu spancu mi je bila izkušnja zelo všeč in mi bo ostala v dobrem spominu.

 

Davor Čadej 

Zanimiva, predvsem pa koristna izkušnja bivakiranja, hvala Fototu in Gašperju da sta potrpela z nami.

 

Janez Bitenc 

Super družba, obilo smeha in odlična nova izkušnja. Hvala Fotu za njegov čas in deljenje izkušenj.

 

Damir Škrinjar 

Bivakiranje je bila izkušnja, ki jo Mastercard resnično ne pokrije. Izdelava je sicer trajala cel popoldan (slabo predelan sneg), vendar smo si naredili takšne "hotele", ki bodo stali še nekaj časa (upam). Moja slabost, je ta, da nimam dobre spalne vreče, zato sem se ponoči zbujal, kar nekajkrat. Pohvala gre vsem, za odlično timsko delo in zahvala Fotu, ki nas je naučil poleg izdelovanja bivakov še marsikaj zraven. Odlična izkušnja, ki je ne bom pozabil celo življenje.

 

 

 


ponedeljek, 17. februar 2014
AO

Bariloche

Argentina, prostrana dežela tisočerih obrazov. Bariloche, čudovito mesto v Patagoniji med gorami in jezeri. Cerro Tronador- Gora grmenja, Gora, ki te očara, gora, ki je  lepa, velika, dominantna, in včasih tudi nedostopna. Vrha sicer ni bilo, je pa nekaj fotk vrednih objave

Tomo 

sobota, 15. februar 2014
VO

K O K O Š na Krasu (670 m)

 

     Preživeli smo prijeten dan na Krasu. 

    Več fotografij na Facebook   

sobota, 15. februar 2014

Pohod po obronkih Celja - SMREKOVEC

 

Povzpeli smo se iz Žekovca (500 m),do Mozirske koče na Golteh (1356 m) ...

nedelja, 2. februar 2014
AO

Naša mala plezalna stena

Nekaj tednov nazaj smo bili priča otvoritvi naše male plezalne stene-bolderce, po našem žargonu. Seveda smo vsi komaj čakali tisti dan, ko bomo lahko končno prijeli za oprimke ter navijali svoje goreče podlahti in kljubovali zakonu gravitacije. Steno smo zgradili s skupnimi močmi in nam je kot spomenik našega medsebojnega prijateljstva, brez katerega v alpinizmu hvala bogu ne gre. Da ne govorimo o naši fizični pripravljenosti, ki zavoljo stene krepko raste in bo na njen račun v  tem letu zagotovo dosežen marsikateri cilj naših članov. Kako je potekala gradnja, pa bodo najbolj nazorno znale povedati slike.

Hvala vsem, ki ste na kakršen koli način pomagali pri postavitvi stene! 

torek, 28. januar 2014
AO

Zimski tabor Grohat 2014

Na lep zimsko idilični vikend nam je celo uspelo izvesti Zimski tabor AŠ na Grohotu pod Raduho. Foto, Jager, Katja, Grega in jaz smo si razdelili delo in dodobra zaposlili naših devet tečajnikov. Malo nam je sicer nagajalo aprilsko vreme, a se nekako nismo dali motiti in smo stvar speljali do konca. Zdaj znajo naši tečajniki že dodobra razkopavati po snegu, pa naj bo to ob izdelavi sidrišča, gobe, ali ob iskanju žolne. Da ne govorimo o njihovih cepinsko- dereznih spretnostih. Po končanem tečaju smo opravili tudi nekaj vzponov v grapah bližnjega Laneža in opravili pristop na Raduho.
Skratka, akcija uspela- Bravo pjebi!!
Tomo 

torek, 21. januar 2014
AO

S HOJO PROTI POTICI V.

Tradicija ostaja. Zgodil se je še petič, pohod namreč. Letos dva dni pozneje kot običajno, saj vreme v četrtek res ni bilo naklonjeno pohodnikom. No včerajšnji dan pa je bil bolj prijazen in ko smo se iz Konjic povzpeli na Skalo, nas je že pričakalo sonce. Po štirih urah prijetne hoje, pa smo kot običajno zaključili na Sv. Tomažu nad Vojnikom.
nedelja, 29. december 2013
AO

Zimski Zmaj

Marko Mavhar: Od petkove pustolovščine v Herletovi smeri mi stena ni dala miru. Ko sva z Miranom tisti dan sestopala, sem se uzrl nazaj trdno prepričan, da se bom kmalu vrnil. Nedelja je minevala v znamenju počitka in bolj ko sem prihajal k sebi bolj me je spet vleklo tja gor. Ni kaj, vzamem telefon v roke in pokličem Mraka. Če bo kdo za akcijo pa bo to zagotovo on. Ni bilo potrebno veliko časa, da sva uskledila termin. V poznem ponedeljkovem popoldnevu se prebijava po vijugasti cesti skozi gosto meglo proti Logarski dolini. Tam so naju zopet pozdravile zvezde, ki so metale svojo čarobno svetlobo na spokojne vrhove nad dolino. 0prtava si nahrbtnike, ki sva si jih bila pripravila že prej in se počasi vzpenjava proti koči na Jami. Koča je bila zaprta, samo vonj po krušni peči, ki se je razlegal okoli, je izdajal, da je bila še nedolgo tega odprta. Za silo si urediva ležišče v bližnji drvarnici. Mrak nama skuha okusno večerjo, da sva lažje zaspala, saj naju je oba po tihoma grizel duh negotovosti jutrišnjega dne. Ob štirih zjutraj mi prijeten spanec pretrga histeričen zvok budilke, ki je naznanjal pričetek najine odiseje. Ob soju svetilk načenjava že dobro uhojeno gaz proti steni. Tokrat nama je bila ta muka prizanešena in posledično sva stala pod steno še v trdi temi. Vsak zase pričenja ritual priprave na plezanje. V soju svetilk plezava nenavezana vse do mesta kjer se Herletova smer odcepi v levo. Tam narediva varovališče in nadaljujeva po izpostavljeni zasneženi rampi. Začetek ni bil ravno obetajoč, tukaj je bil sneg slabše predelan, vendar še vedno dober, da je bilo moč hitro napredovati. Prvo težje mesto je pred nama, nerodna prečnica, ki ji sledi prehod v žleb, nama kar podkuri v podlahti. Tukaj je Mrak prakticiral prav poseben tehnični prehod; z eno roko se oklepaš skale, z drugo pa s cepinom zapičiš v pomrznjen šop travice, sledi še preprijem na cepinu in se z binglanjem nog v previsu nerodno skobacaš na zasneženo poličko. Po tej akrobaciji je sledila zmerna plezarija po zasneženem žlebu vse do velike rampe. Prečka v levo, ki jo v letnih razmerah lahko prehodiš z rokami v žepu, je sedaj zahtevala kar nekaj napora in še več izkušenj v nameščaju varovanja, saj so bile vse optimalne razčlembe prekrite s snegom. Tehniko plezanja zasneženih prečnic, ki jih v smeri ne manjka sva do dobra izpilila. Skoraj tako kot poleti, le da ne veš točno kaj držiš s premrlimi prsti od mrazu, plezalke pa zamenjajo okorni gojzarji z derezami na nogah. Čeprav bi raje videl, da bi do težjega dela imela še kaj za "popikat" se oba čudiva ob pogledu navzgor. Stena je tukaj tako strma, da ji sneg ne pride do živega in pogled na golo skalo, ki jo tu in tam krasi kakšna zaplata snega, nama je odprl obilico negotovih vprašanj. Nič, odpneva dereze, gojzarji romajo v nahrbtnik, na noge pa navlečeva mrzle plezalke. Ne bo druge rešitve, si rečeva in Mrak se zapodi v prvo šestico pred težjim delom. Privajanje na letni tip plezarije nama ob teh vremenskih pogojih ne gre najbolje od rok. Veter, ki nosi po zraku snežene kristalčke nama tu in tam zagode pod noge, da se komaj ujemeva v ravnotežju. Sledim mu z okornimi gibi, rok ne čutim več že po prvih prijemih in plezanje je tukaj vse prej kot užitek. Počasi prisopiham do njega, zdaj pa naju čaka najtežji del smeri. Zdaj ko še imam razgrete prste nadaljujem proti detajlu, s težavo se prebijem skozenj nakar mi višje gori spodrsne na poledenelem stopu. Še zadreti se nisem mogel, tako hitro se je vse odvilo. Pa je šla čista prosta ponovitev po gobe. Hitro se poberem in ponovno splezam do stojišča. Mrak se mi kar smili, saj ga čakajo težave popolnoma neogretega. Ni bilo potrebno veliko čakati, da je splezal do mene. Zdaj naju do roba ločita le še dva raztežaja, ki pa sta vse prej kot lahka, za plezalke preveč snežena, za dereze pa presuha in ko misliš, da si že mimo najtežjega, te stena zaposli še z dodatnim delom, ki se mu ne moreš odreči. Po Mrakovih besedah si tukaj še vedno bližje podnu, kot vrhu. No po osmih urah garanja nama uspe priplezati na rob. Izžeta od naporov sva si z zadovoljstvom stisnila v roke. Veselje je bilo nepopisno, čeprav sva vedela, da še ni konec, zdaj se začenja šele drugi polčas; treba je priti nazaj v dolino, ki je v takšnem stanju vse prej kot enostavno. Veselje pa je rastlo z vsakim metrom sestopa. Ves čas sem se spraševal, kaj nas vodi v takšna dejanja? Kaj je tako dobrega v vsem tem posebnem trplenju, ki ga alpinist izkusi v mrzlih stenah? Odgovora še do danes nisem našel, le težave in vesel sem, če jih lahko najdem in premagam, še posebno če ti pri tem pomaga prijatelj. Vse skupaj pa je ena velika šola za življenje.
ponedeljek, 23. december 2013
AO

Zimska ponovitev Herletove smeri

V začetku tedna sva se z Miranom po dolgem času dogovorila za pustolovščino. Kakor koli, vedel sem, da jo bova spet nekaj zagodla, kot ponavadi, če se nama uspe navezati na isto vrv. V četrtek se dobiva na sestanku našega odseka. Na hitro spijeva pivce, nato pa gas in dolge luči proti Logarski. V mislih sva imela Igličevo smer, ampak nekje v meni pa je tlela želja o severni steni Ojstrice. Ni mi dalo miru, in ko mi je stena že pošteno zlezla pod kožo, sem moral prepričati samo še Mirana. Poznala sva zgodovino smeri in zgodbo o Marku Dularju, ki je prav v tej smeri izgubil bitko življenja... po dolgem premlevanju med vožnjo sva se naposled odločila! Ampak pod pogojem, da bova v Logarski prisluhnila vetru, kaj pravi. Namreč, prejšnji vikend, me je na zaključku nek alpinist navdihnil z besedami " Ti samo vetr posluš! ". Seveda je ob kozarčku rujnega to izvenelo še bolj mistično in res sva se z Miranom ustavila sredi Logarske doline, stopila iz avta in oba nemo zrla v mračno steno, ki ji še tako močan sev lune ne razkrije obraza. Ledeni kristalčki so prekrili dolino in zvezde so se lesketale z neba. Tisti veter nama ni dal miru in odločitev je padla:" Greva v Herletovo, kar bo, pa bo!". Po kratkem spancu sva se vsa omotična skobacala iz toplih spalk, oprtala nahrbtnike in zagrizla navkeber. Še dobro, da nama prejšnji dan Tomo s tečajniki zgazil pot do zgornje Jame, saj se nama je naprej proti vznožju stene nesramno prediralo in počasi me je zapuščalo upanje o dobrih razmerah. Ampak ko sva bila že skoraj pod steno se je sneg popolnoma spremenil. Še malo prej sva skoraj plavala v snežni odeji zdaj pa že vlečeva nase dereze in z vso silo pritiskava ob podlago, da bi požrla sprednje konice derez. Pod steno sva se pripravila za vzpon, se na hitro okrepčala, nato pa sva se pognala po strmih snežnih vesinah. Sneg je bil vse bolj trden in zbit, tako da sva lahko nenavezana priplezala do prvega težavnega mesta v steni, ki mu rečejo prag. Tukaj sem naredil varovališče kar okoli ledene sveče, Miran pa se je pognal proti pragu, ki je bil neverjetno zalit. Tako sva plezala po trdnem snegu vse do Herletove votline. Vedela sva da naju do zloglasne prečnice loči le še en raztežaj, ki sva si ga prišparala za ogrevanje. Na hitro pomalcama najljubše politanke, nato pa zarineva iz luknje. Pogled na prečnico, ki je v letnih razmerah prav prijazen je danes izgledal kar malo srhljiv. Kako bova to zlezla z derezami? Sem se vprašal. Nič, trebo bo zarint, dokler sem še topel, rokavice pospravim v žep, cepine pa na rame. Že prvi majhni oprimki mi iz rok izsesajo vso toploto. Sploh nimam občutka, kaj držim in ali bom lahko zadržal še kakšen oprimek. Telo mi drgeta in počasi me zapuščajo moči, ko si rečem: »Zdaj pa na pas mater!" in nekako le najdem dovolj energije, da se z nogami prebijem do police, ki vodi vse do konca prečnice. Sledi še nekaj akrobatskih gibov nato pa zanimiv prehod. Z eno roko držiš za majhen oprimek, z drugo pa moraš hitro seči po cepinu in ga zabiti v sneg šele po tem te pričaka majhna polička, kjer si lahko urediš varovališče. Za mano se hitro prebije še Miran. Težav pa še zdaleč ni bilo konec, sledila je dolga prečnica, ki zna biti zoprna tudi poleti, tukaj je Miran pokazal svoje izkušnje in mojstrsko splezal na ono stran. Sledila sta še dva zmerna raztežaja do roba, ki sta za najine prežete moči pomenila kar velik zalogaj. Hitrost je padla in vse težje je postajalo plezanje. Malo z rokami, malo z cepini in tako sva po osmih urah stala na robu. Vedela sva, da je pot zgažena čez Škarje na Ojstrico, zato sva se odločila, da se povzpnema še na vrh, nato pa sestop proti Korošici in čez Škarje v Logarsko. Že dve uri sestopava ob spremstvu lune in zvezd, iz Koče na jami pa nama je nesramno svetila luč in kazala na to, da je koča odprta. Pošteno zdelana odpreva vrata in zagledava oskrbnika Rada, njegovo mamo in Supina. Bila sva ju vesela, kot bi zagledala same svetnike. Rado naju prijazno postreže, s Samom pa malo pokramljamo ob topli peči. Čeprav ga že poznam kar nekaj časa, pa se ne morem načuditi, od kod mu toliko informacij, saj ve za sleherni klin v Herletovi smeri. Ura je neusmiljeno hitela z Miranom pa sva morala dalje v dolino, saj so naju naslednji dan čakale obveznosti. Bližje sva bila dolini, bolj nama je igralo srce ob misli na steno. Če sva na robu smeri hotela čimprej dol, pa se nama zdaj, ko se vozima proti domu, že toži po njeni strmini.
četrtek, 19. december 2013
AO

Zaključek 2013

V soboto 7.12. smo se zbrali na Valvasorjevem domu pod Stolom. Kot se za nas spodobi, smo pred zaključkom v velikem številu opravili vzpon na vrh. Zvečer je sledil uradni del in pa seveda sprejem novih članov. Za konec pa še prijetno druženje, ples in petje. Vse skupaj pa sta popestrila še naša nadobudna muzikanta :) 
sobota, 14. december 2013
VO

Avtobus zvestobe

Fotografije iz izleta so tokrat izjemoma samo na Facebook profilu.
sobota, 14. december 2013
AO

Jesenska Paklenica 2013

Z malo zamude prihaja vest o tradicionalni jesenski Paklenici. Glede na bolj slabo vremensko prognozo je bilo tokrat vreme na naši strani. To pa smo pridno izkoristili in tako nanizali kar nekaj poštenih vzponov.
sreda, 20. november 2013

Mala Rudnica

Obronki Celja po kozjanskih gričih
nedelja, 3. november 2013
VO

Krim

Tipičen jesenski izlet.
torek, 29. oktober 2013
AO

Izpiti 2013

Minuli vikend smo v neposredni bližini Pečovniške koče na Grmadi izvedli praktični izpit za mlajše in starejše pripravnike. Vreme ga je kot vedno zagodlo, tokrat z močnim vetrom, ampak nadobudni kandidati se niso pustili motiti saj so imeli polne roke "štrikanja"... 
petek, 25. oktober 2013
AO

Od Križevnika do Rdeče stene

Minulo soboto sva se z Brenkijem odpravila v predostenje Križevnika, ki slovi po najboljši kamnini. Plezanje v tem 250 meterskem zidu pa zahteva kar nekaj izkušenj nameščanja varovanja, saj si ga moraš preprosto narediti sam, kar da Križevniku še toliko bolj divji obraz. Brenki je dobro opravil preizkušnjo in se tako kalil v neizprosni vertikali predostenja, kar je za tečajnika prvovrsten dosežek... 

Naslednji dan sem jo ob povabilu Binča ucvrl v Graško pogorje kjer Rdeča stena ponuja nemalo smeri za vse okuse in strasti:) Uspelo se nama je predati kar dvema, ki se niso dali kar tako:) 

torek, 24. september 2013
Prikazano: 281 - 300 od 615 zapisov

Prijava za člane

Iskanje

Največ ogledov galerije