Po drami, v kateri do zadnjega dne ni bilo jasno ali se bo šlo ali ne na tabor Dolomiti/Rein in taufers v organizaciji AO Matica Celje na čelu s Sašotom, dobim sporočilo zjutraj na dan odhoda, da je sedaj še zadnji akter od 5-ih ravnokar sporočil, da ostaja doma, ker je zbolel.

Ostala sva samo Sašo in jaz. Še isto uro sem spremenila cilj in ga prilagodila samo za naju. Že prej sem imela nagledan koluar v Elferju/Sexten Dolomitih, katerega sta v sredini januarja preplezala dva gorska vodnika in se mi je zdela ravno primerno dolga, težka, skratka dostopna. Tako sem vse cilje prilagodila bližini te smeri in plezanju slapov v njeni okolici. Odločila sem se za bazni tabor v Sappadi. Malo problemov sva imela s prenočiščem a se je na koncu vse srečno končalo.

1. dan: Un bel regalo, WI4+, 240m. Slap v bližini Sappade s cca 1,5 h hoje do sektorja Enghe. Izbrala sva slap Un bel regalo, dolžine 240m. Ker spodnji del ni obetal varnega vstopa zaradi steklenih sveč, ki so visela nad vstopom nepovezane s tlemi, sva se sprehodila še višje do steklene palače. Po premisleku sva se vendarle odločila za napad slednjega, ki se nama je zdel zaradi dolžine in zgornjih raztežajev še najlepši v celem sektorju. Spodnji del sem pazljivo prevozila po notranji strani med visečimi svečami, dokler ni bilo potrebno le prestopiti na eno od njih. Vse se je končalo brez pretiranega loma na Sašota, nadaljevanje je bila ena sama uživancija. Sektor je ravno toliko oddaljen, da v njem ni bilo ne duha ne sluha, niti v slapu nisva našla sledi predhodnikov.

2. dan: Zsigmondycouloir, 45°/M5/WI4+, 600m. Po slabi uri vožnje sva ob 6.00 parkirala na parkirišču v Fischleintalu, plačilo 8 evrov in še po temi štartala proti Elferju. Do vstopa pod steno sva rabila cele 3h hoje in gaženja. Verjetno bi nama bilo na smučeh veliko lažje, kar so prakticirali tudi trije pred nama. Dejstvo, da v smeri nisva bila sama je terjalo svoj davek, stalno letenje ledu in pršnih plazov čez koluar do samega vrha. Smer postreže res z izjemnimi raztežaji, od celoraztežajnih lednih delov, do  popolnoma suhega mixa, mešanih razmer, ozkih pokončnih kaminov in nekaj vmesnih 40 stopinjskih grap. Na vrh sva stopila po 6h plezanja v času sončnega zahoda. Ker so štanti opremljeni z enim svedrom, je bil abzajl najmanjši problem. Po 2,5 urah sva že pospravljala opremo v nahrbtnik in v mirnem in toplem večeru drvela proti avtu v dolino. Nisva imela veliko časa za proslavljanje, saj naju je naslednji dan čakala še ena ne ravno smerca za razplezati po moji želji :) in vožnja proti domu.

3. (zadnji) dan: Anonima Trentini, WI5, M5, 150m. Prelepa mix smer s 3 min dostopa. M5 je bil po dobri mix izkušnji iz prejšnjega dne in dejstvom, da si imel pod sabo celo en sveder veliko lažja kot se je zdelo na prvi pogled. Tudi ta mix sem splezala v vodstvu, za kar mi je bilo kasneje žal, saj bi ga Sašo pohrustal za dobro jutro.

Želje za naslednje leto že tlijo v meni: Ledni tabor v okolici Colfosca, če bodo razmere dopuščale, drugače pa spontano, glede na zmožnosti.

Katja Jurjovec, 28.2.2020