Matajur

Matajur

2. julijsko soboto nisem mogla spati do zgodnjih popoldanskih ur,

saj smo se grmadniki odpravljali na Matajur.

Najprej je malo deževalo,

a slabo vreme nas ni pregnalo.

Potem smo hodili navkreber,

božali krave preko reber,

občudovali rožice in mah

ter kačam v repe naganjali strah.

S Tanjo sva zobali jagode rdeče,

ostalim planincem želeli dosti sreče,

skupaj z Žigo smo iskali lokacije za nove vikend hišice,

izgubljali kalorije ter pridobivali mišice.

Na vrhu sem dogajanje fotografirala

in vsako sliko vestno pokomentirala,

tako da na fotkah ne bodo le obrisi

temveč tudi globokoumni podnapisi.

Na planšariji smo si pripravili pravo gostijo,

po kateri še angelčki lažje letijo.

Pred tignjem so se vile dolge vrste,

lakotniki so si obliznili vse prste.

S šefom Romanom sva pazila, da se meso ne zažge,

Agica je skrbela, da sta kruh in priloga prišla med vse.

Medtem so ostali nakupili skute, masla in sira

ter pridno praznili zelene steklenice pira.

Ko se je zapekla še zadnja pleskavica

pa je nekaterim skrb posivila lica.

Čez nebo je drvel črn nevihtni oblak –

rep bi stisnil med noge še največji junak.

Nekateri so se poskrili v gostoljubno planšarijo;

o tem, kaj se je dogajalo v njej, vztrajno molčijo.

Ostali pa smo jo odkurili v dolino,

ob vsem hitenju komaj požirali slino.

Naenkrat je blisk razparal nebo

in na nas se je vsulo kapelj parkrat sto.

Potem se vlilo je zares,

da so bili ptiči mokri do spodnjih peres.

Mi smo se zapodili v dir;

zmagali bi v teku preko ovir.

A hoditi v dežju sploh ni hudo, to vsak prizna;

še posebej, če ti v glavi odzvanjajo Bajaga in Mi2.

Avtobus je za par minut postal garderoba,

šofer Tona pa je dokazal, da je res v redu poba.

Premočenim planincem je posojal svoja oblačila

in za razliko od peka ni zahteval opravičila,

ker smo rahlo zakasnili

in mu za nameček vso pivo popili.

Nazaj grede nam je pripovedoval anekdote,

zastavljal uganke, razlagal zarote

ter se z našim vodnikom spustil v raperski spopad,

v katerem sta dokazovala, kdo je bolj prebrisan gad.

Sama sem bila premočena kot poljska miš,

zobje so mi žvenketali kot evropski drobiž.

Zato mi je Tanja posodila svojo maj’co,

šef Željko pa mehko karirasto srajco,

ki mi je bila sicer prevelika,

a me je grela kot se šika.

Ob koncu dneva so mi zadali nalogo,

da v verzih popišem prehojeno progo.

Da ovekovečim vse naše pripetije

in ne pozabim nobene kozlarije.

Ker pa večkrat napišem kaj v svojem ˝kr neki˝ stilu,

še posebej, kadar pišem po posebnem naročilu

in rada zaidem v čisto subjektivo,

sem se tokrat odločila za alternativo.

Za iskreno izpoved sem zaprosila dva modela,

ki sta se z nami na Matajur povzpela.

Dobila sem zanimivo primerjavo,

ki prekosi vsako javno-mnenjsko raziskavo.

Svoje mnenje o izletu je podal gospod, 

ki je prehodil že marsikatero pot.

Kot ste verjetno že ugotovili, je Hans njegovo ime,

dejal je, da se je imel lepo, kot že dolgo ne.

Svoje vtise pa je zapisala tudi mlajša gospodična,

poznana predvsem po tem, da je izredno mična.

Barbie je sicer izrekla nekaj kritik,

a ne, ker bi bila zakrknjen politik.

V času pohoda je bila pač v ˝tistih˝ dneh

in je bila z voljo ter optimizmom povsem na tleh.

Obema pričama se najlepše zahvaljujem

in upam, da z njima še kdaj kaj osnujem.

Cenjenim bralcem velja še opozorilo,

da pričujoči izjavi nista zdravilo,

zato se pred branjem ni potrebno z nikomer posvetovati.

Če pa kljub vsemu ne boste mogli spati,

naj vašo dušo pomiri zagotovilo,

da je vse, kar se je tisti dan zgodilo,

dokumentirano z dveh osebnih stališč.

Torej je odveč vsak glasen vrišč,

da se kateri od dogodkov ni obelodanil kot mu gre –

vsak človek svoje mnenje imeti sme.

V izjavi planincev nisem vnašala popravkov,

prav tako nisem črtala ali dodajala stavkov,

zato je vse napisano pristno in iskreno,

čeprav je mogoče kaj zarečeno.

Podobnost z resničnimi osebami in občutki je zgolj (ne)srečen splet okoliščin,

ki verjetno ne bo zakrivil pretepov, prask, podplutb in odrgnin.

Zdaj pa k izpovedi dveh vrlih gornikov –

oba sta dokaj hitrih in gibčnih jezikov.

Hans
Zjutri sm vstal ob 4. – to je blo fino,

ne rabim več cajta za čokolino.

Zuni je fajn škropil, mal je dežval

tak da bi najraj kr v pojstli ostal.

Pa sm se spomnu, da morm na pot

in se oprtu ko kejšn velblod.

Obleku sm pumparce, srajco is karo,

ko sm še mal premetu omaro,

sm najdu tud gojzarje in dolge gate.

V rukzak sm zložu mal srpske solate,

rezervne zokne in pečenico,

štrudl, špeh, orehovo potico.

Še flaško šnopčka za lažjo sapo,

za vsaki slučaj še volneno kapo.

Ker je bla ura že polu pet,

sm mogu ornk pohitet,

da ne bi zamudu avtobusa

in bi me nazjal ko prezebuga Rusa.

Pred Cinkarno se jih je zbral že kr lep kup

in smo z jeziki, močnejšmi ko strup,

obiral prejšnga voznika,

k ni bral avtobusnega zakonika.

Smo mel pa zato zdej več sreče

in smo se fural kot se reče:

radijo je špilu na ves glas,

pa tud drgač je biu fajn špas –

vice smo pokal kot za stavo

in skrbel za vsakršno zabavo.

Še odpelal smo se bili točno,

vse je potekalo vzročno

in še posledično za posladek;

težil nam ni niti podmladek.

Ker Šinko od zadnič še ni biu čist v redi,

je Lamutov Željko sedu odspredi.

In ker je bil najbliži mikrofonu,

k je biu tokrat na kr dobrem tonu,

nas je pozdravu in razložu,

kot se spodobi takmu možu,

kje vse bomo še tist dan hodil,

kam bomo na šilček zdravja zavil

in kje bo avtobus čaku na nas,

da ga nau odnesu zemelski plas.

Kuga se je pol dogajal ne bi točn vedu,

ker sm veselo par kitic oddremu.

Pol smo eno gospo spustil na pokopališče,

drugi smo se pelal še skoz križišče

in v Idriji obstal,

se v sendviče zagnal.

Najprej sm mav prgriznu za malco,

pol sm si pa v gostilni prvošu tavlko šalco

cukranga kofeta iz avtomata,

da pa pol ne bi nastala zagata,

sm še do WCja skoču

in odvečno vodo odtoču.

Iz Idrije, znane po rudniku živga srebra,

kjer majo poleg žlikrofov marskej dobrega,

smo se naprej odpelal

in mal skoz okno pozijal.

Vidu sm ovce, stare podrtije

in kolesarje s kirih pot kar lije.

Navkreber so ko nori pogajal pedala,

da bi jim sapa skoro zastala.

Mi smo pa švignal mimo njih,

da so spustil grenak vzdih.

Tona nas je zategnu kr do Avse,

še prej je pa vtišu vse robavse,

ki so se delal iz ovinkov norce.

Da z dreves preženejo nadležne škorce

v vasi privežejo balone na veje

in še zaj se mi kar smeje,

ko se domislim tega špasnega pogleda.

A naj se ob vsem tem vsakdo zaveda,

da ma živlenje v taki vasi tud svoje pluse –

razen tega, da majo dost trave za svoje kljuse,

so se vozil z neregistriranim avtomobili,

pred nami pa so kr v grmovje zavili.

Naposled smo le ustavl na gozdnem robu

in ko sm svoj rukzak sprobu,

se mi je zdel na pou prazen.

In kr nisn brezobrazen,

sm prjazno ponudu svoja ramena,

da na vrh odnesem še mal več bremena.

S sabo smo namreč mel vso piknik robo –

da bo vsak en mal mesa probo.

Sm si naložu kr ajver pa vino,

če bi slučajn našu v kejšni skali vdolbino,

da b’ se lohka notr skril,

pa požirk al dva nardil.

Pol sm se pa prdružu svoji klapi –

v njej smo sami stari gorski krapi;

pa smo se zagnal v klančino,

ki se je ponašala z rahlo strmino.

Ko smo se prebil skoz gozdni pas,

smo se znašl sred cvetočih jas,

polnih rož, jagod in cvetja –

darov bogatega poletja.

Kmal se je začu še zvonc,

a poti še ni blo konc.

Nasprot je pršla čreda krav,

prav vesel sem bil njihovih pojav.

Eno od njih sm mav pobožu

in ji za rog zataknu rožo,

pol se pa zagnal naprej na pot,

da me ne bi prehitu kir falot.

Kmav smo prispel do planšarije –

prijetnih ljudi polhne domačije.

Vse okol je blo polhn blata,

da sm se koj spomnu na sina od brata,

ki hodi na Rok Otočec vsak let

in je vsakič bolj zagret.

Najprej sm si s slivovko dušo prvezu,

potem pa svoj nahrbtnik odvezu

in ga olajšal za par reči –

najprej so vino vzeli mi,

češ, da ga morjo spravit v klet

(čeprav mi je najbolj dajalo zalet).

Potlej sm pa še mal založu,

pa lahk bi še kak vic razložu,

a smo že naprej hitel,

da bi čimprej na vrh prispel.

Pot je bila precej udobna

in pravzaprav zelo sodobna,

polna modernih izbolšav

v obliki mehkih planinskih trav,

rdečih jagod za prigrizek,

tu pa tam je kakšen nizek

kamen, na katerega sproščeno sedeš

in na soncu kadar češ zapredeš.

Žalostila me je le ena sama reč,

kar je pravzaprav čisto odveč,

a naj bo le omembe vredno,

da me potolklo je izredno

dejstvo, da borovnice še niso zorele,

vse zelene so tiho v travi ždele

in jih pač nisn nabrau,

da bi jih v šnopček dau

in pripravu izvrstno pijačo,

kakšno pa dal tud v pogačo.

Na vrhu pa nas je prčaku razgled,

da sm se mogu od vesela zadret

pa zajuckat ko pastir

in sm mau skalil tist mir.

Pa sm se koj pokoril

in do cerkvice zavil.

Polej so nas še mal poslikal

in ker nas je že močno mikal

poizkusit na žaru pečene dobrote,

mlečne izdelke in žgane kompote,

smo se odločili hitro sestopiti.

Za par trenutkov smo se moral s poti umakniti,

sej so nas presenetl tapravi rešilski psi,

ki spod ruševin koplejo ljudi.

Pa smo jih naprej spustil,

da bojo več moči dobil.

Na planšariji je blo pa fajn

in končn sm dobu tist dober vajn.

Vam rečem – ko mi pridemo na Matajur,

takoj naredmo ornk žur.

Jedl smo fajn pečene pleskavice,

tak da sploh nism mogu pojest potice

in sn jo mogu nesit domu

pa jo drug dan pojest pr frušteku.

No, ko smo mel pa zabavo,

jo je en kojn kr zgasnu v travo.

Smo probal pinjenec pa puter,

še za domu sm kupu futer –

skuto, sir pa take stvari

od ktirih se človk ne zredi,

majo pa dost kalcija in vitaminov,

mineralov, beljakovin, pa še proteinov.

Ko nismo mel več lukne v želodcu,

smo izrekl prošnjo našmu godcu,

naj kej poskočnga zašpila,

da se bo klapa veselila.

In je vžgal kr po domače,

da se mi še danes skače,

ko zabrundam si napev,

ki je iz harmonike zvenel.

Pol se je pa ulil ko iz škafa –

zgleda Bog tud tiste štrafa,

ki se preveč veselijo,

da še domov zamudijo.

Ene par se jih je zbal

in v dolino so zbežal,

mi pa naprej smo žingal, pel

in smo bli strašn vesel.

Ko pa zlije se nevihta

in ko vreme se porihta,

ko ni več nevarnosti za potop,

se tud mi odločmo za sestop.

Ker ni blo več sledu o kakem gromu,

smo se počas odpelal proti domu,

ob tem pa vriskali in peli,

se ob harmoniki vrteli.

Šofer je dal gor še od Atomik Harmonik cede

in seveda čist vsak ve,

da je to najbolši bend naše države,

pa še punce sta taprave.

Pol smo mislal, da bi še na pumpi neki spil,

sam se je ostalim prevč mudil

in smo se raj odpelal proti Celu,

naše dežele najlepšmu predelu.

Men je biu izlet res všeč

in bom zdej hodu še več.

Komi čakam nasledn podvig,

da dobim še kejšn žig

in se s prjatlim poveselim,

namest da sam doma visim.

Barbie

Ko je zjutraj zazvonila budilka,

bi jo najraje vrgla ob steno;

oh ta presneta sanj morilka,

razsekala bi jo kot poleno.

Že tako sem se počutila slabo,

zdaj pa še te presnete padavine.

In le zakaj mi je usojeno bilo,

da moram na tak dan osvajati vzpetine?

Najprej sem si privoščila dolgo prho

ter upala, da bo prenehalo deževati.

A ploha – le kdo ugnal bi to mrho?

In le čemu sem sploh morala vstati?

Za moč, predvsem pa za boljšo formo

sem izpila sok iz dveh limon in žlice medu.

A ta dan sem bila pod predpisano normo

in z mene so lili potoki potu.

Oblekla sem Think pink majico in hlače Maya maya,

pa vetrovko Nike in čevlje, ki imajo vibram podplat.

Čeprav vsak pameten človek v takem doma ostaja,

je bil moj dan še poln zagat.

Ne vem, zakaj sem sploh pristala na ta izlet,

za to je verjetno kriva moja muhasta natura.

In tudi fitness mi daje zalet,

pa vsaka lepotilna kura.

Torej sem v svoj oranžno rdeč nahrbtniček naložila še nekaj hrane –

energijske tablice, športne napitke in ustekleničeno vodo, ki ne škodi,

rozine, sadje, žvečilne, solatne liste sveže oprane

ter zavitek prepečenca, spravljen v lični vakuumski posodi.

Nato sem se odpravila na Glazijo

ter počakala na avtobus, poln ljudi.

Ugotovila sem, da že vsi sedijo

in sedežev na izbiro več ni.

Tako sem sedla, kjer je še prostora kaj ostalo

ter si nadela slušalke discmana.

Poslušala sem pop, R’nB in orientalo,

ne pa kakšnega vaškega kretena.

Nato me je gospod s sedeža za mano zbudil,

ko smo se menda iz Žalca peljali,

češ, da bo vodnik plan razložil

in da tega pač naj ne bi prespali.

Pa pol tistega, kar je povedal, nisem razumela –

naštel je par gorovij in zemljepisnih imen.

Sploh pa mi je Enriquejeva glasba lepše zvenela

in se nisem ukvarjala z izvorom plemen.

Končno je prišel na vrsto postanek

v Idriji, ki je znana po prefinjenem čipkarstvu

in ker me je res zanimal članek

o tem, da se je Tom Cruise posvetil modelarstvu,

sem brž pohitela do Mercatorja.

Poleg Lady sem vzela še osvežilne robčke,

da jih uporabim namesto ventilatorja,

če bi kdo po poti spuščal golobčke.

Ostali so seveda takoj v bife zavili

in si privoščili strupene napitke,

ki so jih z velikim veseljem izpili;

a nisem imela volje, da bi stresala očitke.

Odpeljali smo se naprej

skozi povsem nezanimivo okolico;

nismo prečkali nobenih mej,

videli smo le traktorsko prikolico

in neke trapaste živali –

ovce ali koze – nekaj od tega,

ki so jih na travnik gnali

(ne vem, kaj jim rabi takšna zalega).

Na srečo so nas odpeljali više od prvotno načrtovanega izhodišča

in smo tako prihranili par kilometrov hoje.

Parkirali smo kar ob robu nekakšnega dvorišča,

čeprav bi nas, če bi bilo po moje,

zapeljali kar do kakšne koče,

kjer bi se odpravili na krajši sprehod.

A večina mojega glasu še slišat noče,

zato sem pač peš morala na pot.

Nekateri so si nalagali še hrano, potrebno za gostijo;

a od čebule bi mi vsa torba smrdela,

mesa pa v moj nahrbtnik sploh ne dobijo!

Zato sem raje v hrib pohitela

in kar vzela pot pod noge;

da sem lažje hodila skozi gozd teman

sem preštevala v dolgih besedah zloge.

A vsa naglica je bila zaman –

za tremi ovinki so me ostali dohiteli

in kot da ne bi opazili moje nejevolje,

so brž nakladati začeli

o tem, po čem je na Primorskem olje,

pa o prelepi naravi in podobnih bedarijah,

o prijetnem vremenu in lahki poti,

o svojih preteklih oslarijah

ter ostalem, s čimer se človek zamoti,

kadar se mu ne da ukvarjati s sabo

in si želi poklepetati z nekom –

potem se pa meni celo pot s tabo,

kot bi bil njegov najboljši kompanjon.

Pot je bila dokaj spolzka in blatna 

in raje nisem premišljevala o tem,

kako bom čistila čevlja odvratna

in da nikoli več na tak pohod ne grem.

Za nameček so se, kot bi zrasle iz tal,

sredi stezice pojavile krave,

da mi je kar korak zastal

in sem se zazrla v daljave,

misleč, da me bodo pustile pri miru,

če se jaz zanje ne bom zmenila.

A kot da hlepela bi po prepiru,

je ena od njih k meni zavila.

Iztegnila je svoj ogabni jezik

in me za rokav zgrabila;

otrpnila sem v silni grozi

in nisem vedela, kaj naj bi storila.

Na srečo se je kmalu naveličala

ter začela muliti zeli,

jaz pa sem si strogo zabičala,

naj me tak dogodek ne ujezi.

Kmalu zatem smo prispeli do domačije,

kjer naj bi se kasneje odvijala žurka.

Presenečena sem bila zaradi vse svinjarije

in rahlo se mi je pobesila murka.

Tudi kopalnice niso imeli,

da bi se lahko v njej osvežila.

Vsi ostali planinci bili so veseli,

jaz pa sem se precej klavrno počutila.

Napravila sem par počepov in ostalih telovadnih vaj

ter si preoblekla majico in pojedla polnozrnato rezino.

Takrat bi vse dala za močan zelen čaj

in na srečo mi je vsaj vreme prizaneslo s sparino.

Upala sem, da poti ne bomo nadaljevali,

da bomo kar tam počakali, da se povsem zjasni.

A so ljudje že v vrsti stali

ter smeje naprej odšli.

Paziti sem morala, da ne pohodim kravjega blata,

predvsem pa, da ne srečam več teh živali.

Slastne jagode so se skrivale med grmički osata,

a nekateri so jih kljub temu veselo brali.

Jaz sem jih pustila pri miru – kaj če bi bilo v bližini kaj kač?!

Sploh pa nikoli ne veš, kje krave opravljajo potrebo.

Malce mi je bilo žal, da nisem oblekla kratkih hlač,

pa saj je bilo kar mrzlo za moje vrste osebo.

Vreme s svojimi pojavi mi res ne leži

in verjetno bom morala na kakšno svetovanje

o tem, katera barva mi res pristoji.

A naj nadaljujem pripovedovanje.

Vsi so se nad murkami in šentjanževkami navdušili,

kot da sploh ne bi bile minljive.

A vse te rastline so bolj neke navadne zeli

in se mi sploh niso zdele očarljive.

Ker sem na vrh prišla prepozno

sem zamudila pogled na morje.

Pa saj sploh ne more biti ne vem kaj famozno,

če ga vidiš nekje tam, kjer je obzorje

in ne moreš pokazati novih bikini kopalk

ter zaplavati v topli vodi.

Če nimaš zraven kolegialnih pričevalk,

ki ti zagotovijo, da si oblečena po zadnji modi.

Tudi cerkvica name ni napravila velikega vtisa,

saj sploh ni bogato baročno okrašena.

Ko pa sem pogledala v globino s skalnega previsa,

sem postala kar nekam slabotna v kolena.

Upam, da na sliki ne izgledam prebleda

in se dobro vidijo moji novi prameni,

ki so lepši od tistih, ki jih ima moja soseda

(pa saj so bili tudi dragi kot bi bili pozlačeni!).

Ko smo se spuščali z vrha nas je zakrila megla,

pa še krdelo cuckov nam je prišlo nasproti.

In od mene so pričakovali, da jim bom ustregla

in se uslužno umaknila, kot da sem jim napoti!

Na koči sem se pregrešila in pojedla par dek mletega mesa;

da se mi ne bo preveč na bokih poznalo,

bom ta teden hodila  kakšno uro kasneje s fitnessa.

Po jedači se je tam na veliko nakupovalo

sira ter podobnih mastnih reči.

Raje ne pomislim, koliko kalorij je v teh vrstah jedi –

že ob sami misli me kar zmrazi.

A to očitno ne gane ljudi,

saj so kupovali kot na razprodaji.

Potem so se ob kozarčkih vina razživeli

ter poplesavali ob ograji.

Nebo se je naenkrat začelo temniti,

zato sem zdrvela proti dolini.

A dežnim kapljam nisem več mogla uiti

in zdrsnila sem po strmini.

Nasproti so prihajale tiste ogromne mukajoče zveri,

a jih skorajda nisem opazila.

Dežne kaplje so mi že močile stvari

in ob misli na škodo sem se zgrozila.

Eno gospo je oplazila strela,

da me je postalo kar strah –

skoraj kričati bi začela,

a potlej bi nastal preplah,

ki bi naredil več škode kot koristi,

saj bi ljudje paniko zagnali

in se prestrašili do obisti

ter se v brezglavi tek pognali.

Pot je razpadala v blatno močvaro

in če bi bila v takem doma,

bi se verjetno skrila v omaro –

tam te strela ne pokonča.

Tako pa sem bila nemilostno prepuščena naravi

in njenim ostrim, krvoločnim zobem;

mogočnica se je igrala z nami,

mi pa smo se prebijali skozi problem.

Ko sem končno prišla do avtobusa se je pojavila druga težava –

nisem imela nič suhega za preobleč.

In čeprav sem na splošno kar precej zdrava,

bi lahko zatem ne bila več.

Mokra obleka bi mi priskrbela prehlad,

to pa bi vodilo v nadaljnjo bolezen.

A očitno me ima moj angel le rad

in ni preveč name jezen.

Voznik se je ponudil, da mi posodi suha oblačila,

da ne zmrznem ali pa zbolim.

Nisem se pred vsemi slačila,

saj ob takih trenutkih vedno zardim,

temveč sem se skrila v kozolec, ki je stal v bližini

ter v miru zamenjala garderobo.

Počutila sem se kot Robinson Crusoe v pusti divjini

ter si želela svojo toplo sobo.

Ko smo se končno vsi zbrali

in posedli na svoja mesta

smo se proti domu odpeljali.

Na srečo je bila prosta cesta

in smo se peljali hitro brez postankov

vse do bencinske črpalke.

Ker smo imeli več polnih tankov,

smo hitro zavili z magistralke

Zaletela sem se proti WC-ju

in upala, da čimprej pridem na vrsto.

Na srečo sem videla vaje na TV-ju

s katerimi mišice držiš skupaj čvrsto.

Tam je neka ženska najedala,

naj plačam straniščno uporabo.

Pa je nisem dolgo gledala –

kdo bo poslušal tečno staro babo?

Smuknila sem v kabino

in se olajšano sprostila,

ko spet sem počutila se fino,

sem WC hitro zapustila.

Ko sem se vrnila na avtobus

sem se malodane zgrozila.

Vrteli so glasbo, ki ni za moj okus,

zato sem spet slušalke nataknila.

Če torej povzamem vse dogodke tistega dne –

konec koncev sploh ni bilo tako slabo.

In če ta skupina še kdaj v hribe gre,

se jim bom kar pridružila lepo.

Kajti gibanje je zdravo za dušo in telo,

ohranjati je treba vitalnost in zdravje;

če pa kdo meni, da temu ni tako,

naj si da naravnati oglavje.

Anja  Ivakič