ponedeljek, 31. marec 2008

Deseta obletnica društva

Davorka Lamut

GOVOR OB 10. LETNICI PLANINSKEGA DRUŠTVA GRMADA CELJE

Klikni na fotografijo za povečavo ...
PRISRČNO POZDRAVLJENE DRAGE PLANINKE IN PLANINCI!

Ko se ozrem nazaj, mi misli nehote uidejo v otroštvo in mladost. S hvaležnostjo se oziram po dnevih, ko sta me starša še kot otroka vodila po slovenskih gorah in navajala na življenje v naravi. Hvaležna sem jima, da sta mi dala ljubezen do gora, narave, do svoje domovine.
Prav ta ljubezen do narave me je privedla do srečanj s planinci, ki so ravno tako, kot kasneje jaz s svojo družino, iskali miru pred mestnim hrupom na bližnjih hribih. Najprej bežna srečanja, ta so privedla do skupnih pohodov, kasneje pa prerasla v prava pravcata prijateljstva. Vezala nas je ljubezen do gibanja, gora in predvsem do narave.
Vsak teden smo se srečevali na Celjski koči, pohajkovali okrog in že takrat, v sredini devetdesetih let je padla ideja o ustanovitvi lastnega društva. Ideja je prerasla v odločitev, odločitev v dejanje. V začetku leta 1998 smo imeli ustanovni občni zbor, pozneje pa je vse steklo kot po maslu. Kar precej »papirologije« je bilo potrebno opraviti, preskočiti marsikatero oviro, vendar smo s skupnimi močmi zmogli. Še istega leta so nas sprejeli v Planinsko zvezo Slovenije in to je bilo to.
V aprilu istega leta smo že organizirali prvi društven izlet na Olševo. Izlet je bil nepozaben, morda zato ker je bil naš prvi, morda je bila tudi klapa prava. To nam je dalo pogum, da smo do sedaj, vseh deset let organizirali pohode prav vsak mesec. Vreme nam je bilo vseskozi naklonjeno, saj smo odpovedali samo tri ali štiri pohode v vseh desetih letih. Nekateri so postali tradicionalni, nekateri spominski, nekaj na leto jih organiziramo prav na pobudo naših planincev. Vedno pa so naši pohodi zanimivi in barviti, vedno obiščemo zanimive, če se le da nove kraje in gore. Vedno iz vrst pohodnikov doni smeh in nemalokrat pesem.
Družijo nas tudi drugačne, bolj počitniške izkušnje. Vsako leto se namreč vsaj dvakrat skupaj odpravimo na kampiranje. Prvič že v mesecu juniju, kar o okolici naše koče. V tem času kaj postorimo na koči, predvsem pa očistimo naše poti. V avgustu pa je že tradicionalno kampiranje v nam že kar domači Trenti. Soča, naša dobra znanka, nas je gostila že več kot desetkrat. Osvojili smo že skoraj vse vrhove v bližnji in daljni okolici, raziskali prav vsak kotiček, spoznali rastlinje, živalce in muzeje. 
Tudi kampiranje v Paklenici je pustilo spomine. Nekateri so prvič plezali, nekateri so se zaplezali, spet drugi so spominjamo Cokijevih nočnih opravil v bližnji okolici šotorov.
 
Vendar pa samo pohajkovanje po domovini in svetu še ni zadovoljilo vseh naših želja. Pametni pravijo, da dober gospodar vedno teži k boljšemu. In tako je vzklila ideja po lastni koči. Bolj smo idejo obračali, bolj se je spreminjala v resno željo. Želja je prerasla v dejanje. S sosednjim planinskim društvom Celje Matica smo sklenili dogovor o najemu zemljišča na pobočju Grmade in že pozimi leta 2002 smo očistili zemljišče, kjer zdaj stoji naša koča. Že naslednji teden so fantje sami podirali in pripravljali les za bruna. Volje in zanosa seveda ni manjkalo in tako je koča iz dneva v dan dobivala novo podobo. V bližino Pečovniške koče smo iz Svetine prestavili 100 let star, originalen kozolec, toplar. Ta je v začetku služil kot skladišče za gradbeni material, kasneje pa je dobil povsem novo vlogo. Na njem so alpinisti postavili  plezalno steno, ki služi za vadbo našim alpinistom in po dogovoru tudi za trening mnogim Celjanom. Je tudi zatočišče za naše štirinožne prijatelje, priročna delavnica in ne nazadnje nudi prijazno senco v vročih poletnih dneh.
Kočo smo v treh letih dokončali in opremili. Za to je bilo potrebno nešteto ur prostovoljnega dela. Tudi odrekanja, žuljavih in ranjenih rok se ni manjkalo. Po svojih znanjih in sposobnostih je vsakdo od nas prispeval svoj delež. Vendar delali smo skupaj, trudili smo se skupaj in skupaj smo uspeli. Predvsem pa najvažnejše, ostali smo prijatelji. Kočo smo junija leta 2006 slovesno predali v uporabo vsem planincem, ljudem dobre volje in dobrega srca.
Nanjo smo ponosni, prav tako smo ponosni na naše člane, na vse, ki so kakorkoli pomagali, da je zraslo, kar imamo. Pečovniška koča je otrok našega več kot desetletnega druženja, našega prijateljstva, predvsem pa dokaz, da so ljudje kljub težkim časom, ki nas vse pestijo še vedno povezani in pripravljeni kaj narediti tudi zastonj.
In to mi vsekakor smo. Prerasli smo v močno društvo, naše članstvo iz leta v leto narašča. V času od ustanovitve smo pridobili 16 markacistov, 12 planinskih vodnikov,  3 varuhe gorske narave. Prav tako smo ponosni na naše odseke, ki vsi po vrsti delujejo zelo dobro. Markacisti skrbijo za  več kot 80 km naših poti, vodniki nas varno vodijo po planinah in gorah. Predvsem smo ponosni na naše alpiniste, ki ne samo da osvajajo naša gorovja, preplezali so že velik del evropskih Alp in osvojili veliko visokih vrhov v Peruju. Tudi naši mladinci niso od muh. Dejavno sodelujejo v vseh organih društva, sodelujejo na pohodih, pri vseh delovnih akcijah in prijazno sprejemajo v svoje vrste podmladek iz celjskih osnovnih in srednjih šol, kar nas še posebej veseli. Že star rek pravi, da na mladih svet stoji in tega se mi zelo dobro zavedamo. Morda nas imajo naši mladinci zato radi, ker nismo le stare tečnobe, pač pa jih obravnavamo kot enakovredne člane društva, z vsemi pravicami sodelovanja in odločanja.
V vseh teh letih smo doživeli marsikaj zabavnega, marsikaj si bomo zapomnili za vedno. Po zaslugi Grmade bodo naši moški vedno vedeli kaj je to germ, saj so ga po celem Celju in morda še kje, iskali skoraj cel dan, dokler so si upali drug drugemu priznati, da sploh ne vedo, kaj iščejo.
Tudi Grmadniški pasji prijatelji niso kar tako. Tako ima eden pravega pravcatega botra, drugi je doživel pravo otvoritev koče, po protokolu, z vsemi protokolarnimi obveznostmi, od rezanja traku, do dvodnevnega piknika.
Ob tej slovesni priliki bi se rada vsem in vsakemu posebej zahvalila za vsa lepa leta, ki smo jih preživeli skupaj, pa naj bo v gorah, pri delu ali kje drugje. Hvala za prijetne večere, prijetna druženja, hvala Željkotu, Mihu in Tanji, da so se nalezli moje ljubezni do gora, Renati za vse dobre nasvete, hvala Mišotu za vse pasulje, Veri in Agici za vse golaže, Cokiju za vse štose in nasmejane večere, Ciglerju za tihe gurmanske užitke, prav vsem za iskreno prijateljstvo, predvsem pa Franciju za neizčrpno voljo do dela in neskončno potrpljenje z nami in našimi muhami.
Želim si, da se čez deset let spet sestanemo vsi, ki smo zdaj tu  in tisti, ki jih zdajle ni. Naj nas bo še več, še več planincev, osvajalcev nekoristnega sveta in ljudi dobre volje. 
                                                                         Sekretarka društva Dada Lamut  

Davorka Lamut

Prijava za člane

Iskanje

Socialna omrežja