Planinsko društvo Grmada Celjeponedeljek, 24. maj 2010
Ernest Vecko - sam do Atlantika
Dnevnik
našega pohodnika
Pot je zaključena. Danes ob 14. uri prepešačil na cilj. Iz Santiaga de Compostela sem se sprehodil še do morja, do Atlantskega oceana, lahko rečem mojega konec sveta. V nogah imam kakšnih 3500 km. Počutim se srečen in zadovoljen, da mi je cilj uspelo doseči brez večjih težav in neprijetnosti.
Ne vem kaj bi še povedal. Napiši ti kar hočeš, jaz sem preveč vzhičen in ne bi kaj veliko govoril. Več doma v Celju.Da mi je pohod tako lepo uspel gre v veliki meri zasluga vam, Planinskemu društvu Grmada, ki ste mi omogočili pohod tako materialno kot moralno. Resnično prav lepa, lepa hvala.
Nazaj do Santiaga se bom peljal z avtobusom. Tu bom šel na vlak in računam, da bom v četrtek doma. Se vidimo in prav lep pozdrav vsem!4. 7. 2010
Halllo Celje – tu Puente de Rena
Pireneji so čudovito gorstvo in če bi imel denar bi kdaj drugič obiskal samo te predele. Slovenijo zamenjujejo s Slovaško. Ko sem pa omenjal Jugoslavijo so vedeli tudi za Slovenijo. Nobenega problema z zemljepisom pa niso imeli, ko je pogovor nanesel na medvede. Po teh smo znani, vedo da so prišli iz Slovenije, čeprav se nad njimi pritožujejo. Vznemirjajo ovce in katero tudi raztrgajo. Starejša gospa se mi je pritoževala, da se ne upa hoditi v gozd, da jo ne bi napadel medved. Kaj bi šele bilo, če bi imeli toliko medvedov kot jih je pri nas?
Tu v Španiji je pot dobro označena. Rumeno modra školjka je kažipot. Ljudje so neprimerno bolj prijazni kot v Franciji. Ob poti je veliko pohodniških »hotelov«. Za nas pohodnike so cene zmerne, med 5,- in 9,- evri. Drugim zaračunavajo do 20,- evrov.
Srečujem veliko pohodnikov, avanturistov in romarjev, med nami veje prijeten pohodniški duh. Smo iz celega sveta, Koreje, Avstralije, Južne Afrike, da Evropejcev ne omenjam.
Vreme je vroče, lepo, hodim ure ob ogromnih poljih špinače in pšenice.. Sedem dni mi bodo delali družbo kombajni, vse je zlato rumeno, le prah ob žetvi je malo nadležen.
Računam, da bom potreboval do Compostele še dobre tri tedne.
Vsem Grmadnikom prisrčne pozdrave!
Hallo Celje – tu Carcassone
Pot nadaljujem proti Lurdu, markirana je v redu, tako da imam Vodnik le za primerjavo. Na poti pa težko najdeš človeka, ki bi kaj razumel, še manj pa, da bi znal povedati, ko ga vprašaš za pot. Izredno težko je najti markacijo, ki vodi iz kraja.
Opazujem s snegom pokrite Pireneje. Družbo sva si delala z nekim Francozom, ki pa je imel drugačen načrt poti. Nekaj časa sva pa le hodila skupaj. Hodim ca. 100 km južneje od Toulouseja v St. Liezen proti Lurdu in dalje na Atlantik v St. Jean-de-Luz. Označena pot je zamudna, ker je speljana mimo vseh kulturnih in naravnih znamenitostih ter cerkva.
Iz Luza do morja je približno 2 km., pa ne bom šel do njega, če tudi bi bil le čez cesto.
Opravil sem kar nekaj težjih gorskih etap in premagoval 30 km dnevno. Pohodnikov je veliko. Počutje je v redu.
Lepe pozdrave vsem!
1. 6. 2010
Hallo Celje – tu Gap
Oglašam se bolj poredko, kraji so hriboviti in ni signala.
Italijansko mejo se prestopil v kraju Montegenevre. Hodil sem ob čudoviti doline reke Durance, podobna je naši Soči. Ob poti sem dve noči prespal v rafting kampu. Most preko jezera Lac je dolg en km. V Venteru sem se moral povzpeti nad 1000 m in obšel Pollard. Prespal sem v prijetnem zavetišču. Za 15,- evrov je bila na razpolago kuhinja in topla voda. Prijazen oskrbnik je telefoniral v naslednje zavetišče v mestu La Motte du-Caire, kjer je tudi info center za Santiago. Do Alesa še šest dni (350 km) in potem proti zahodu naprej pod Pireneji.
Počutim se dobro, včeraj sem prehodil 40 km in opravil 6 km kar strmega vzpona.
Alpe so že za mano.
Pozdrav vsem!
21. 5. 2010 - 19:15 h
Prehodil sem pot do Robbia. Mestu Milanu sem se izognil 30 – 40 km južno. Vremeje lepo, skoraj prevroče, malo sem se bal sončarice. Hodim po nepreglednih riževih poljih, ravnina, ravnina. S prenočišči imam težave. Tri dni riževih polj. Enkrat sem prenočil na športnem igrišču skrit v grmovju, bal sem se, da bi me odkrili.
Malo je boleča desna noga, pa ni tako hudo.
Srečal sem že tudi popotnika, ki pešači iz Francije na poti v Rim. Kar prijetno sva poklepetala.
Zvedel sem, da imajo v Albergu zastonj prenočišča, kar je pa še važnejše, na razpolago je tudi topla voda.
Za večerje si kuham izdatneje. Te dni sem jedel v glavnem rizi bizi, saj sem hodil po riževih poljih. Zjutraj in preko dneva jem manj, jabolka in limone pa so skoraj obvezni vsakodnevni dodatki.
Do Francije je še okrog 200 km.
Prav lepe pozdrave vsem, še posebno pa Šinkiju.
7. 5. 2010 – 20:30
Zadnji del poti ni bil nič kaj prijeten. Veliko sem moral hoditi po asfaltu in tudi deževalo je. Dnevno sem prehodil le 35 km. Počutje in zdravje je odlično. Ljudje ob poti so prijazni, sprejemajo me z razumevanjem in tudi čudenjem. Ponujajo mi tudi prenočišče. Za popotnico mi je prijazen goriški župnik (bil sem nekoliko zmeden, tako da sem njegovo ime pozabil) pripravil kar veliko hrane in tudi prenočil meje. Iskreno se mu zahvaljujem.
Do francoske meje je še 700 km.
Lepe pozdrave vsem Ernest
