Oda Grmadi

Takole bilo je pred nekaj leti;
sklenili smo svetu resnico odeti.
Nas nekaj fantičev in brhkih deklet,
odloči čez noč se - č'mo kočo imet.

Ker volje za delo bilo je obilo,
parcelo izbirat vsi resno hitimo.
Velika planina al' Logarska krasna,
vsemu navkljub - izbira je jasna.

Grmado pred nosom svojim imamo,
zakaj v daljnje kraje se raje podamo?
S Celjani dogovor se hitro izpelje,
vsak zase kar hitro pove svoje želje.

Sekira že poje v divjini svojo pesem,
pa žaga, lopata, saj plan je zaresen.
Se fantje podajo po hlode v gozd,
je težkega dela vsem kmalu zadost'.

Stene so rasle, da zdaj gre zares,
pokaže kaj kmalu se strešnikov ples.
Je streha pokrita, notranjost obita,
še zadnja bo deska kaj kmalu zabita.

Res srečo imamo, da vsakdo kaj zna,
naj plačani mojstri kar bodo doma.
Finese, okraski ter vse drobne želje,
vsakdo od nas svoj pečat tu izpelje.

En zna zabijat, drugi bi brusil,
tretji bi v barvanju rad se poskusil.
Tudi dekleta niso od muh,
saj kotel pri nas nikoli ni suh.

Smo plele, sejale, pa šivale in kuhale,
tud' čopiče večkrat prav spretno smo sukale.
Smo z mnogo ljubezni zdaj kočo končali,
pohodniki mnogi se bodo krepčali.

Naj bodi zdaj dosti pripovedi moje,
saj vsakdo povedal bo zgodbo po svoje.
Prijazno povabljeni dragi nam gosti,
v koči bo smeha, veselja zadosti.

Davorka Lamut