V času prve spomladanske invazije Slovencev na hrvaško primorje smo tudi člani AO Grmada izvedli tradicionalni plezalni tabor v kanjonu Velike Paklenice. Večina udeležencev je že pobožala tamkajšnjo skalo, nekaj pa nas je bilo še deviških. Vodja tabora je bil naš spoštovani član Vladi – Pastir, ki je za vse udeležence uredil ugodno namestitev in izvrstno vreme, medtem ko so mu pri oblikovanju navez pomagali drugi izkušeni člani odseka.

Kot pomembna plezalsko-alpinistična destinacija slovi Paklenica že tako dolgo, da je v Starigradu moč videti registracije iz celotne Osrednje Evrope. Na srečo se nas v samem kanjonu nikoli ni nagnetlo toliko, da bi zmanjkalo ponudbe, kljub temu pa smo nadebudneži v Nosorogu in Centralnem kaminu lahko izkusili gnečo na sidriščih in prehitevanje po levi. Bolj kot glava so tako trpela ušesa – »motorole« namreč niso več le igrača policistov, ampak vse bolj tudi premagovalcev višine. Radio Grmada na šesti postaji je bil priljubljen zlasti med Poljaki, ki so se vztrajno hvalili s svojo mobilnostjo (»Kamila, mam auto, možeš išč!«) in »osigurovanjem«. Domorodci so po drugi plati bolj zavezani naravnim metodam sporazumevanja. Sam Bog mi je priča, kolikokrat mi je skoraj ušlo ob njihovem zverinskem dretju, ki se ga je zaradi konfiguracije terena slišalo vse do Dinkove restavracije. In ker ni pakleniške plezarije brez obiska le-te, zato smo se večkrat pofočkali tudi tam. Marsikaj zanimivega sem že videl, da bi didžej tako hitro raztelesil ribo, pa še ne.

Čeprav sem v svoji naivnosti s sabo pritovoril kolo, časa zanj ni bilo. Se je pa našel za hlajenje razbolelih mišic v Jadranskem morju, ki je imelo svežih sedemnajst stopinj. Svoje so k regeneraciji dodale še večerne kozlarije ob čipsu in hmeljskih maliganih. Takrat je bil tudi čas za izmenjavo plezalskih izkušenj. V petih dneh smo premagali več kot petdeset smeri, med njimi Mosoraško, Brahmovo, Cirkus ipd. Podrobnosti so na spletni strani v zahihku "Vzponi".

Nekakšen neuraden zaključek tabora se je zgodil v ponedeljek, 29. 4. 2024, zvečer, ko nas je Kičo počastil s svojim golažem. Večinsko mnenje mu je pribilo dve vulkanizerski zvezdici, za tretjo pa se bo boril prihodnje leto, ko mu bomo zrihtali večji kotel. Tabor smo soglasno označili za velik uspeh, saj se je končal praktično brez poškodb in slabe volje. Ostra pakleniška skala tako v manjši meri ostaja na koži naših udov, precej bolj pa v naših srcih.

Prvi konec tedna v februarju smo se člani grmadniškega podmladka spoznali s preživetvenimi tehnikami, brez katerih (se) pozimi nad gozdno mejo ne gre. Po mnenju vodje učnega tabora, spoštovanega alpinista Mateja Arla, je zima itak najlepši del gorniškega leta, čeprav tega letos še nismo uspeli zares preveriti.

Toda kdor išče, slej ali prej najde in tako smo le prišli na svoj račun – precej globoko v nekoč slovenskem gozdu smo namreč našli občudovanja vreden ledni slap skrivnostnega imena (pozna ga šef tečaja, ki ga je tudi izvohal). Sprva romantična stezica nas je na poti do cilja prav prijetno presenetila, tako da smo v kurikulum mimogrede vključili še pripravo in uporabo tirolske žičnice. Kakorkoli, ob vznožju slapu smo opravili prvi del tečaja in zavrtali nekaj lednih vijakov, preverili občutek za geometrijo ter se bolj ali manj uspešno trudili nadzirati svoje reflekse. Padajoči kosi ledu niso tako nikomur padli v oz. na oko, čeprav je nekajkrat le malo manjkalo.

Naslednja točka tečaja je bil Naravni park Dobrač, kjer smo se pridružili rekreativnim sankačem. Pouk zimskih tehnik je bil razdeljen na več postaj – na prvi smo se sankali varovani z vrvjo, na drugi varovani s cepinom, preizkusili pa smo se tudi v iskanju skritega zaklada in testiranju mase za snežake.

Sledil je obisk alpske arene v Beljaku, kjer smo vizualno občudovanje ledenih gmot nadgradili z njih ročnim obdelovanjem. Nadeli smo si dereze, zgrabili cepine, kot da nam gre za lubi život, spili pivo poguma, nato pa razbili, kar se je razbiti dalo. Izmučene, a potešene sta nas nato nahranila Vesna in Robi, za ostalo pa so poskrbele postelje v Gasthaus Bodenbauer-Podnar (ter slovenska industrija predelave hmelja).

Za Gospodov dan nam je ostala še tura na Palec, ki smo je lotili po ravno prav gajstni grapi. Kakor se nam »luknjačem« turni smučarji navadno rogajo pri takih vzponih, pa so bili tokrat oni tisti, ki so potegnili krajšo. Sestopiti je bilo treba še nekoliko bolj zavzeto, vendar nam je na koncu uspelo brez večjih težav ali sitnosti. Izvzemši (pre)visoke temperature in odjugo je bilo vreme krasno, tečajniki motivirani in hvaležni, profesorski zbor pa zadovoljen. Morda zgornje vrstice tega ne dajejo slutiti, vendar smo morali v izvedbo predstavljenega urnika vložiti precej fizičnih in mentalnih naporov, da snovi ne bi vzeli preveč zlahka.

Naj se v imenu vseh prisotnih tečajnikov na koncu iskreno zahvalim grmadniškim znalcem za njihov čas in požrtvovalnost. Vrnili jim bomo s samoiniciativnim ponavljanjem, predvsem pa vestnim upoštevanjem vseh varnostnih priporočil, ki veljajo v snegom pobeljenih gorah.

V soboto so se naši tečajniki preizkusili v dry toolanju na Planini pri Sevnici v drytoolišču Mlake. Bojazni alpinistov in pripravnikov, da bo toolanje bedno in bo sledil velik osip, so tečajniki hitro "skrampali" v prah. Po ogrevanju na prečki je sledilo plezanje na toprope in simulacija lednega plezanja na lesenih deskah. Tečaj smo zaključili s pico in pivom. Hvala Perotu za vodenje in gostoljubje!