Verjetno vsaka prva začetno tečajniška tura postreže z raznolikimi stvarmi, tudi naša je.

Alpinistični inštruktorji so nam postregli z zanimivo adrenalinsko turo v KSA na vrh, ki ni klasičen in je zelo malo obiskan – Krnička gora.

Pokupčkani po avtomobilih smo izpred Mercatorja krenili na kavo, ki je na prvi lokaciji niso postregli, so jo pa pri Banovšku, in to odlično. Lučka je postregla kavo, drugim tudi  sveže pečene žemljice, v izložbi pa smo občudovali sladoled in sladice, ki jih mi kot težki športniki (:p) moramo spregledati - in smo jih.

Hojo začnemo pri zapornici v Matkovem kotu in nadaljujemo po suhi strugi do gozdne vlake na desni, kjer nadaljujemo, potem pa desno strmo v hrib kot pravi gamsi. Strmina po urci hoje le malo popusti, ko pridemo v krnico. Usmerimo se levo proti Krnički, desno pa opazujemo nemarkirano pot za Matkovo kopo. Pot nas vodi po izsušeni hudourniški strugi naravnost proti ostenju Krničke. Na sedelcu malo popijemo, medtem ko naši vrli inštruktorji napeljejo »štrik« proti predvrhu našega cilja.  Nadaljujemo po platah do škrbine in po avstrijski strani na vrh, kjer sta dva križa. Skupaj skoraj 4 ure do vrha.

Zmagoslavno smo pojedli malico in se ozrli na okoliške vrhove ter po izpostavljenih travah in zelo dobro »pošudranem« terenu, kjer mora biti vsak korak premišljen, nadaljevali proti Latvici. Tam se brezpotje priključi markirani poti iz Mrzle gore proti Matkovemu škafu. Pot je podrta, ampak z veliko previdnosti se spustimo do škafa. Naša četica se pri spustu raztegne, pod škafom še bolj, nekateri z manj kondicije ostanemo zadaj, drugi pa gredo predaleč naprej po suhi strugi. Glavno pa je, da na koncu odlične krožne ture po cca 1200 višincih za vseh 15 vemo kje smo :)

   Karla Grohar

V iskanju sonca in morja se nas je na tabor odpravilo kar 25 članov AO Grmada. Skupaj smo preživeli štiri nepozabne dni, preplezali veliko smeri in posneli še več fotografij :)

Plezali smo navrtane smeri:

- Za joku, 6c+

- Glava muflona, 6c

- Stargate, 6b

- Forma piva, 6a+

- Zubrovka, 6a

- Rambo, 6a

- Bon bon, 6a

- Canadair, 6a

- Pirulik, 5c

- Warthogrock, 5b+

- Picigin, 5b

- Novi fosili, 5b

- Mirto on the rocks, 4c

Kot tudi klasike:

- Majstorski smjer, V+/ IV

- Suho drevo, IV/V

- Toja, IV/III+

- Livo od gospe od sniga, III+

- Jutranja kava, III

Tako je svoje vtise povzel tečajnik Nik:

Po uspešno opravljenih zimskih tečajih in pisnem preizkusu iz zimske tehnike je končno napočil čas za nabiranje novih veščin in preizkušanje že osvojenega znanja iz skalnega plezanja. Tečajniki smo bili povabljeni na tabor skalnega plezanja v Omišu.

Skupno se nas je iz alpinističnega odseka proti Dinarskemu gorstvu, ki se strmo dviga nad Omišem in kanjonom reke Cetine, odpravilo kar 25 članov. Najbolj zagreti so na pot odrinili že v četrtek popoldne in so v petek, medtem ko smo se drugi šele vozili proti morju, že odplezali nekaj smeri.

Popoldne smo se preostali tečajniki v spremstvu starejših odpravili raziskovat nam še nepoznane skalne strmine. Soboto smo preživeli ob plezanju, pri katerem smo hitro ugotovili, kako se skale razlikujejo med seboj, prav tako pa tudi, kako pomembna je zgodnja ura, če se želiš izogniti vročini.

Pod vodstvom alpinistov smo se podali v različne smeri, pri čemer se nas je večina prvič srečala tudi s klasičnimi smermi. Zadnje sončne žarke smo izkoristili za druženje ob morju, najpogumnejši pa tudi za kopanje v še ne dovolj toplem morju.

Nedeljo smo, tako kot prejšnji dan, preživeli v skali. Zvečer je sledil skupinski piknik z žarom, ki se je ob zvokih kitare zavlekel pozno v noč.

Ponedeljek je bil za večino dan odhoda proti domu. Za nekatere člane trije dnevi plezanja niso zadostovali, zato so si z veseljem privoščili še podaljšan predprvomajski dopust.

Naša vikend različica poceni Airbnb/Booking nastanitve morda ne zveni ravno privlačno, pa vendar si zasluži nekaj besed.

Kljub ne najboljši vremenski napovedi se nas je zjutraj zbralo kar precej. Iz Logarske doline smo se preko Savinjskega sedla povzpeli na Ledinski vrh. Korak je na Okrešlju postal precej lažji, saj smo opremo za bivakiranje pustili kar ob poti. Čeprav pot ni bila dolga, smo doživeli pravi april v malem – sonce, oblake in sneg. Jernej nas je uspešno spravil na vrh in nazaj, kljub temu da je bila to za nekatere prva preizkušnja sveže pridobljenega znanja z zimskega tabora na Klemenči jami.

Ob vrnitvi na Okrešelj smo kar se da hitro poiskali primerna mesta za bivake. Gradnja je potekala ravno obratno kot dela na slovenskih cestah – bila je hitra in učinkovita. Tako je bilo do mraka dokončanih kar nekaj bivakov. Pogled proti dolini ni bil ravno obetaven in kaj hitro nas je znova zajelo sneženje. To nas seveda ni pregnalo iz naše skupne kuhinje. Kljub krizi z naftnimi derivati v dolini smo uspeli poskrbeti tudi za ogrevanje. Po topli večerji smo se razmeroma hitro zavili v svoje spalne vreče in zaspali.

Zjutraj je sledila obsežna debata o noči, ki je bila zdaj že za nami. Težav s spanjem nismo imeli. Vseeno pa smo opustili načrte o pristopu na katerega od bližnjih vrhov. Namesto tega smo se v spremstvu snežink vrnili na prvo bojno linijo za točilne ročke in volilne glasove. No, morda pa bivakiranje v snegu le ni tako slabo ...

Naši člani niso le alpinisti, temveč tudi zagriženi turni smučarji. Med 13. in 15. marcem so se tako podali na turnosmučarski tabor v iskanju idealnih razmer. Te so našli v hribih pred Obertauernom, kjer jim je vreme ponudilo težko pričakovano okno za varno turno smuko.

V petek in soboto so smučali z Weissenecka in Scharecka, ki sta ponudila lepe razglede in prijetne spuste. V nedeljo pa so se zaradi prihajajočega sneženja umaknili na Kalteben v Nockbergih, kjer so tabor tudi sklenili.

V sklopu alpinistične šole smo v februarju izvedli zimski tečaj v Logarski dolini.
Svoje izkušnje je tako opisal tečajnik Simon:

Nekateri že v petek, drugi pa v soboto zjutraj smo se odpravili do koče na Klemenči jami z namenom, da se naučimo in v praksi uporabimo zimsko tehniko. Po kratkem jutranjem zboru smo opravili test žoln in se razdelili v štiri skupine. Po vrsti smo obdelali snežna sidrišča in varovanje v snegu kot prvi in drugi. Naredili smo snežni prerez in preizkusili norveško in tlačno metodo. Kljub temu, da je bil sneg precej zbit, so se določene plasti zelo lepo sesedle. Preizkusili smo iskanje in sondiranje ponesrečenega. Nadaljevali smo z uporabo derez in ustavljanje s cepinom. Žal je bil sneg rahlo premoker za pravi občutek padca, je pa bil super za učenje. Zaključili smo s snežnim abzajlom, kjer smo preizkusili abzajl na dva cepina in na snežni krožnik. Abzajl na snežni krožnik je presenetljivo dobro držal povsem v nasprotju z intuicijo. Pred zaključkom dneva smo se še enkrat ozrli po okoliških hribih od Krofičke pa vse tja od rink in Mrzle gore. Zimski razgled je bil res izjemen, žal pa je občasno bobnenje plazov v okoliških hribih in napovedana odjuga odnesla upe, da bomo znanje iz tečaja prenesli tudi v prakso na pristopu dan kasneje. Soboto smo zaključili z odličnim ričetom, kartami in Tomotov glasbeno spremljavo. V nedeljo zjutraj smo se še enkrat ozrli po osončenih vršacih in po zajtrku odkapljali nazaj v dolino.

V februarju so se člani AO opravili na Norveško na lov za slapovi. Kot lahko vidite iz fotografij, so člani neizmerno uživali!

Splezali so:

- Kvitåa (WI 2/3, 400m)

- Tjønnstafbergfossen (WI4, 150m)

- Foxy lady (WI3, 150m)

- Armeringsjernfossen (WI3, 120m)

17.1.2016 smo v sklopu alpinistične šole izvedli tečaj lednega plezanja v Logarski dolini. Tečaj je vodil alpinist Luka Kračun. Tečajniki so se spoznali z varovanjem na ledu, pripravo sidrišč, pravilno uporabo cepina in derez, nato pa so splezali slap Avtocesta.

Svoje vtise je tako povzel tečajnik Miha:
Po jutranji kavi v Mozirju smo se odpravili proti slapu Palenk v Logarski dolini. Rahle plohe dežja med vožnjo niso bile ravno obetaven znak. Dež je k sreči ponehal, vendar smo zaradi velike gneče pri slapu Palenk spremenili prvotni načrt. Odpeljali smo se naprej do Doma Planincev, pripravili opremo in se napotili proti Malemu slapu. Tam smo imeli praktično predavanje in spoznavanje z ledno opremo. Razmere niso bile primerne za plezanje, pa tudi »ledeni tuš« pod slapom nam ni ravno prijal. Zaradi želje po preizkusu pridobljenega znanja smo se odločili, da se vrnemo do izhodišča in srečo poiščemo drugje.
Še dobro, da je sokolski vid izkušenejših članov že med jutranjo vožnjo opazil nekaj potencialno dobrih slapov ob cesti. Po hitri izvidniški akciji je padla odločitev, da se odpravimo do slapu Avtocesta in tam še v praksi izkusimo, kaj pomeni plezati po ledu. Prvi zamahi s cepinom so bili včasih premalo odločni, spet drugič pa preveč ambiciozni. Ob zvokih škripajočega ledu pod derezami in cepini smo vsi priplezali do vrha. Znanje spusta ob vrvi nam je tokrat prišlo prav, saj druge možnosti sestopa ni bilo.
Po spustu smo bili eni bolj, drugi manj navdušeni nad ledom, vsi pa veseli, da je za nami prvi ledni slap. Hitro smo pospravili opremo in odšli na zasluženo pijačo.