Zaključek sezone smo letos na Miklavžev vikend izpeljali na Domu na Peci. Neučakan del ekipe se je proti koči prebil že v petek zvečer, večina pa se jim je pridružila v soboto.

Pomembni podatki:

• Zbralo se je 26 članov AO Grmada, od tega 8 tečajnikov!
• Uspešno so bili krščeni mlajša pripravnica (Eva) ter dva starejša pripravnika (Brinček in Rok)
• Miklavž je bil prezaseden z razdeljevanjem daril otrokom in je na Peco poslal Božička in Božičko
• Peco smo osvojili v treh različicah (glej slike)
• Najbolj motivirani so se na Peco povzpeli kar dvakrat
• Poleg uspešne sezone smo praznovali tudi dve rojstvi in doktorat - produktivno leto za člane AO!

Svoje vtise o zaključku sta tako zbrala tečajnika Katarina in Uršek:

Tradicionalno skupinsko turo je s svojim predlogom nekoliko začinil oskrbnik koče in tako se nas je 11 podalo proti vrhu po žlebu. Po neuspelem poskusu vzpona po premalo zasneženem žlebu je padla odločitev za vrnitev po isti poti. Tečajniki smo tako pridobili dve pomembni izkustvi: naučili smo se kako (ne)planirati ture in doživeli svojo prvo opuščanje smeri – kar menda pomeni, da bo naslednjič ta odločitev lažja. Vrh smo tako dosegli po "normalki".

Popoldne in zvečer je sledil uradni del z nagovori, poročili, skritim Božičkom (tokrat kar v dvojni zasedbi) ter krstom, kjer so v nazive napredovali trije pripravniki. Sledil je sproščeni del - z glasbenimi vložki članov Grmada banda in gostujočimi pevci.

Tekom večera se je izkazalo tudi, da naj bi tečajniki prinesti žig iz vrha, tako sva to nalogo malo po polnoči pogumno prevzela tečajnika Katarina in Miha v spremstvu mlajšega pripravnika Nejca.  Nočna odprava je bila zelo dragocena izkušnja, Nejc je odlično predajal znanje (hoja z derezami, orientacija, uporaba cepina, znaki podhladitve, preverjanje snežne podlage), hkrati pa je bila hoja ob svetli luni in deloma jasnemu nebu, s čudovitimi meglicami v dolini in ravnimi linijami oblakov, ki so se skorajda stikali z zasneženo pokrajino, čudovita. Manjkalo ni niti zagretosti in zdrave trme, da prinesemo v dom žig, po katerega smo bili poslani, ter sproščenega klepeta. V kočo smo se vrnili nekaj minut pred pol tretjo uro zjutraj.

Razposajeno prepevanje je za nekatere trajalo vse do zajtrka, za kar je s svojo gostoljubnostjo (vmesna peka pic) poskrbela ekipa doma. Nekateri pa so se še pred zajtrkom ponovno podali na vrh in tako uživali v lepših barvah, jasnejšemu razgledu in boljših snežnih razmerah.

Končno so naše glave in prsti nabrali dovolj znanja za prvo resnejše plezanje. Na žalost jo je vreme zagodlo in vikend paket Vipava je splaval po vodi. Vseeno pa smo se v soboto, 15. 11. 2025, odpravili v Graško pogorje v sosednji Avstriji.

Ob prihodu smo se razdelili v naveze in si razdelili opremo. Toplo jutro, v katerega smo se zbudili v Celju, nam je sledilo le do avstrijske meje, zato nam je polurna hoja do izhodišča dobro dela. Tam je sledila hitra ponovitev komunikacije v navezi, nato pa smo že podajali vrv. Naš trud je nekaj časa nadzorovala družina gamsov. Očitno so bili z videnim zadovoljni, saj z nami niso ostali dolgo.

Sledila je turneja "od štanta do štanta". Dobra volja, sproščena družba in sonce. Razočarali niso niti razgledi. Česa bi si tečajnik še lahko želel? Smeri, ki so se sprva zdele izjemno dolge, so na koncu minile še prehitro. Nasmejani smo na vrhu zvijali vrvi in uživali na soncu. Sledil je še kratek vzpon na vrh Röthelsteina in spust nazaj do parkirišča.

Sončni žarki, ki so se počasi poslavljali, so nas pregnali s parkirišča, naši pogovori pa so se kmalu nadaljevali ob okusni hrani in osvežilni pijači.

Skratka odlično izkoriščena sobota in za večino tečajnikov prva opravljena večraztežajna smer.

Miha G.

Za praznike smo se razdelili na dva tabora. Tisti z več časa so se odpravili na jug v Omiš, tisti z manj pa na sever v Grazer Bergland.
Po začetni skepsi okoli vremena, smo se na koncu vsi posončili v smereh.

25.10.2025 smo na Pečovniški koči praznovali 20 let uradnega delovanja AO Grmada Celje.
S svojo prisotnostjo so nas počastili prav vsi načelniki, ki so odsek vodili skozi leta. Udeležili pa so se tudi člani iz večine generacij, ki so zavzeto osvajale vrhove.

Češnja na vrhu tortice je bil nastop banda sestavljenega iz članov odseka; izposodili so si le pevko.

V nedeljo, 19. 10. 2025, je napočil čas, da se letošnji tečajniki spopademo s "prvo preizkušnjo". Odpravili smo se na kondicijsko-spoznavno turo. Za cilj je vodja ture izbral Kalško goro. Začeli smo pri Žagani peči in pot nadaljevali proti vrhu po lovski poti.

Kaj kmalu po začetku vzpona smo prešli v območje skrivnostnih meglic Kamniško-Savinjskih Alp. Rdeče listje, gamsi in zlati macesni pa so poskrbeli, da naše oči in misli niso bile usmerjene le v strmino pred nami.

Skozi meglice smo naposled začutili prve sončne žarke, ki so nas prijetno ogreli. Tempo je bil konstanten in kot bi mignil smo stali na vrhu, obsijanem s soncem. Zasluženo malico smo nesebično delili s kavkami, vmes pa so se naši pogledi ustavljali na najvišjih vrhovih slovenskih Alp.

Še pred samim prihodom na vrh Kalške gore je vodja na severnem pobočju opazil požled, zato je odločitev o spustu na Kokrsko sedlo in nato v dolino obvisela v zraku. Po tehtnem premisleku je padla odločitev, da se zaradi varnosti vrnemo v dolino po isti poti.

Spust je bil hiter, pa tudi imena vseh novih obrazov smo imeli že v malem prstu. S sonca nazaj v meglice in potem spet pod sončne žarke. Z nasmeškom na obrazih smo sezuli pohodniške čevlje in se odpeljali na zasluženo kosilo. 

  Miha G

Junija se je ekipa šestih grmadnikov odpavila v Peru. Eni so malo prej začeli, drugi malo dlje ostali. Vsi skupaj pa smo v podvigu zelo uživali!

Vodja: Tomo Videnšek
Člani: Matej Arl, David Horvat, Mitja Peterka, Sašo Sorčan, Matjaž Korošec

Bi šli, ne bi šli,… pa dajmo probat. Na hitro splaniran tabor kdor gre gre, placa na Bivaku itak ni več kot za osem ljudi. Ideja je, da gremo spat na Bivak pod Grintavcem potem pa plezamo predvsem v Štruci in Skuti. Lokacija je top, vremenska napoved super, verjetno celo malo prevroče. Zanimanje za tabor je precejšnje ampak na koncu se nas odpravi šest.

Ena ekipa se odpravi že v zgodnjih jutranjih urah, druga ekipa pa šele popoldan. Dolgi dostop do bivaka ti prizemlji visokoleteče plane. Zagotovo se da še precej narediti pri optimiziranju težkih rukzakov, bo pa drugič lažje… Prvi dan smo splezali vsak eno krajšo smer v Štruci, skala je res prvorazredna. Po mojem mnenju ena izmed najboljših v Sloveniji. Določene smeri precej spominjajo na Paklenico, imaš skalna ušesa, ostre apnenčaste špičaste luske in kanale. Skratka uživancija.

Zvečer se dobimo na Bivaku in začne se proizvodnja taljenja snega na treh gorilnikih hkrati. Vode je kolkr češ! Zvečer še zakurimo ogenj, spečemo nekaj banan s čokolado in rečemo kako dokler ne popadamo v postelje.

Zjutraj ob 5h štart, kafe in gasa v Skuto vsak v svojo smer. Čez Zajedo skute gre kar tekoče, tako smo ob 12h že na vrhu smeri. Luštna smer z nekaj zanimivimi odseki. Druga naveza žal obrne, Južni raz bo počakal za naslednjič. Na poti dolgega sestopa od bivaka do avta se pokaže timski duh naših trmastih članov. Sledi še kopanje v ledeno mrzli vodi in večerja na koči v Kamniški Bistrici ter zasluženo pivo.

Idej za naslednji tabor je bilo precej. Tako, da če ima kateri željo naj kar napiše, potem se vedno nekdo najde! Fajn je blo, bravo ekipa, pa še kdaj.

Plezali smo:

• Černivec-Pibernik, Štruca Zakšek, Vrhovšek, Dejzo, Kejžar N.
• Verina smer, Štruca Luka K., Timotej
• Zajeda, Skuta Luka K., Vrhovšek, Timotej
• poizkus Južni raz, Skuta Kejžar N., Zakšek, Dejzo, 

V nedeljo smo prijetno izkoristili sončen dan pred poslabšanjem vremena.
Nekaj letošnjih in lanskih tečajnikov smo popeljali na Stol čez Osrednjo grapo. Sestopili smo čez Janežev žleb, kjer smo se trudili, da čim manj razrijemo progo turnim smučarjem :)